ALI IŠČEŠ SREČO?

ALI IŠČEŠ SREČO?


بسم الله الرحمن الرحيم
(V imenu Allaha Milostnega, Usmiljenega)

ALI IŠČEŠ SREČO?

Naslov izvirnega besedila v arabščini
هل تبحث عن السعادة ؟


Avtor
Dr. Salih ibn Abdul-Aziz ibn Usman Sindi

 

 


                    Jezikovni pregled: Polona Hadalin Baša, univ. dipl. slov.

 

 


Sreča je cilj, h kateremu hitijo vsi, ki so na tem svetu, da bi ga uresničili. Vsi ljudje, tako intelektualci kot tudi nevedneži, si prizadevajo iskati načine, da bi srečo dosegli in se utrujajo v iskanju tistega, kar bo iz njih odstranilo stiske, bolečine in nesrečnost.
Vendar je dejstvo, da jih predlagane rešitve niso pripeljale do njihovih želja, zato nameravajo doseči srečo na vse možne načine ‒ od zabave, uživanja in drugega. Dosežejo določen užitek, vendar je to le začasni užitek in začasno se v njih zbudi nekaj, za kar menijo, da je blaženost ter udobje njihovega življenja.
Te besede, ki so pred tabo, ti lahko odprejo vrata k resnični sreči in te za roko vodijo k duševnemu udobju ter popolni pomiritvi.
In preden razširim in nadaljujem v dokončanje tega govora, želim, da se malo ustaviš pri sebi in pri teh besedah poskušaš odpreti svoj razum in svoje srce, saj razumen človek, ki išče resnico, ne gleda na to, kdo jo je rekel.
Zares je resnica, ki je ne zanika noben človek, ki jo sprejme brez strasti: Zares ne more obstajati večna sreča, razen z verovanjem v Allaha, ki je ustvaril bitja in ki se na pravo pot napotijo z Njegovo napotitvijo, ker je On tisti, ki je ustvaril ljudi ter On najbolj ve, kaj jih razveseljuje in onesreči ter kaj jim koristi in kaj škoduje.

Številni psihologi so potrdili, da le veren človek živi z resničnim zadovoljstvom in spokojnostjo. Torej, če je verovanje v Allaha skrito mesto sreče, katera je pot do njega?

Obstaja veliko verstev in različnih prepričanj, tisti, ki jih opazuje, opazi, da so razhajanja med njimi v samih temeljih in v nobenem primeru ne morejo biti vse od njih resnične.
In katera med njimi je prava vera?
In katero verovanje Allah ljubi in želi, da ga sprejmeš?
In katero varovanje nam bo zagotovilo srečo na tem in onem svetu?

Preden se odgovori na ta vprašanja, moramo postaviti pravilne temelje, iz katerih bomo izhajali pri pravilni izbiri pravilne vere. Trdno sem prepričan, da se vsi razumni ljudje strinjajo s tem, da odraščanje človeka v določeni veri in da v tej veri živijo njegov oče, mati in njegova družba, ne dokazuje nujnosti ter dejstva, da je on v pravi veri, vse, dokler se to ne dokaže z neoporečnimi dokazi in razum sprejme to s trdnim prepričanjem in zadovoljstvom.
In če je razum razlika med človekom in živaljo, potem ga mora lastnik uporabljati v pogledu na to temo, ki je med najpomembnejšimi in tudi med najvažnejšimi temami.
Zares kratko potovanje po svetu različnih verstev in sprehajanje med njihovimi prepričanji je lahko dobro sredstvo, da pridemo do pričakovanega odgovora.
In da bi ti prikrajšal čas in trud, ti lahko resnično z vsem zaupanjem ter sočutjem povem: Kakorkoli boš ti zares iskal in se okoristil pri tem, nikoli ne boš prišel več kot do edine resnice, ki je: Resnična vera je islam in resnična sreča je le v islamu.
Preden boš naglo odgovoril na te besede in prekinil njihovo dokončanje, se zavedaj, da ti čisto nič ne bo škodovalo, če jih prebereš do konca, saj ti to lahko ponudi neko korist …
Še pred tem pa imaš razum, s katerim razlikuješ stvari in razlikuješ med pravilnostjo (resnico) ter nepravilnostjo (lažjo).

Zakaj je islam prava (resnična) vera?
Postavitev tega vprašanja, ki je dobro in pomembno vprašanje, kaže na to, da ima oseba zrel um in razsvetljeno misel.
Da bi se odgovorilo na to vprašanje, pravim: Zares je islamska vera vera, v kateri so združene značilnosti in lastnosti, ki niso prisotne v drugih verah in to je neoporečen dokaz, ki kaže, da je islam resnična vera, ki je razodeta od Allaha. Lahko določimo verodostojnost resničnosti ali neresničnosti tega, če gledamo na njih (značilnosti in lastnosti) poglobljeno in na miren način.
Značilnosti islama in njegovih lastnosti je tako veliko, da se jih ne da omejiti le na nekaj določenih besed, vendar jih lahko povzamemo v naslednjih odstavkih:

1. Ena od največjih značilnosti islama je, da zares nahrani duhovno plat človeka, zato je za tistega, ki ga sprejme, pomembno, da je vedno zelo povezan z Vzvišenim Allahom, ker s tem nasledi psihološki spokoj in udobje, ga varuje pred kaosom, izgubo, duhovno praznino in psihološkimi motnjami.
2. Prav tako je značilnost islama, da je popolnoma združljiv z umom (razumom), saj so vsi njegovi predpisi in zakoni razumsko sprejemljivi in ne more biti med njima nikoli protislovja, zato, ko so vprašali neko osebo »Zakaj si sprejel islam?« Je odgovorila »Islam ni nikoli nekaj ukazal in da je um rekel, ko vsaj ne bi to ukazal, in ni nikoli nekaj prepovedal in da bi um rekel, ko vsaj ne bi to prepovedal.«
Težko je sprejeti veliko načel mnogih religij in je um zmeden zaradi velikega števila tistih, ki se predajo temu (tem načelom). Mi pa pravimo, da islam spoštuje um (intelekt) in ukazuje premišljevanje, prepoveduje pa nevednost ter graja (obsoja) slepo sledenje.

3. Islam združuje vero in ta svet ‒ skrbi tako za dušo kot za telo, pripadnost islamu še ne pomeni monopol določenega organa (organizacije) ali prepoved dobrih stvari v življenju.
V islamu je lahko oseba verna in poleg tega ustvarja svojo kariero na najboljši način, tako da lahko celo zasede najvišje položaje ter doseže največje stopnje in naslove.

4. Značilnost islama je tudi, da je to univerzalna vera ‒ v islamu je vsako področje življenja urejeno oziroma organizirano in za vsako težavo obstaja tudi rešitev. Zato ga je mogoče prakticirati in sprejeli v vsakem času in prostoru (kraju).

In kako ne bi vse to bilo v islamu, ko pa je Allah uredil to vero, ji postavil načela in ustrezne predpise na vseh področjih, začenši od določb sodstva in ločitvenih sporov, določb prodaje in trgovinskih poslov, urejanja družbenih odnosov in zakonskega življenja ter s koncem pri predpisih pozdravljanja, kulturi oziroma obnašanju na cesti ter osebnimi dejanji človeka glede spanja, uživanja hrane, pijače, oblačenja ... In vse to ne v celoti oziroma na splošno, ampak v najmanjših podrobnostih, pri katerih se ustavi um (razum) začuden, zato bi moral vedeti, da islam usmerja muslimana celo v načinu obuvanja obuvala in njegovem sezuvanju. Islam ga spodbuja, da uporablja desno roko pri uživanju hrane, pijače, rokovanju in jemanju ter dajanju stvari, pri prezirljivih dejanjih, kot je na primer opravljanje (velike in male) potrebe, pa naj uporablja levo roko.
In ko pride čas za spanje, ima islam izvrstno usmeritev v tem, kako naj človek spi in kako naj se zbudi.
In ko se srečata dva muslimana na poti, islam ureja način pozdrava med njima ‒ tisti, ki jaha (se vozi) bo začel pozdravljati tistega, ki gre peš, mlajši bo prvi začel pozdravljati starejšega, manjša skupina bo prva začela pozdravljati večjo skupino od nje.
To je le nekaj od mnogih določb oziroma predpisov, ki so vseobsežni in urejeni na vseh področjih življenja.

5. Značilnost islama je, da v vseh svojih predpisih uresničuje dobrobit za človeka in od njega odstranjuje škodo ‒ tako islamski predpisi koristijo samemu človeku in njegovi skupnosti oziroma družbi.
In tako je, na primer, islam prepovedal alkohol in droge, zato ker je v njih velika škoda za um (razum) in zdravje ljudi, saj lahko vidiš stanje pijanega človeka, ki resnično ni več človek, podoben mu je le po videzu.
In številnih umorov, sporov in konfliktov ali avtomobilskih nesreč ali posilstev ne bi bilo, če ne bi jemali tistega, kar povzroča odsotnost uma (razuma).
Če islam prepoveduje spolne odnose zunaj zakonske zveze, je to zato, da se človek izogne in oddalji pred uničujočimi boleznimi, kot so aids, sifilis in druge (spolno prenosljive) bolezni. In tudi, da bi se družba izognila in oddaljila od sramotnega in izprijenega ter pokvarjene morale in da ne bi nastale generacije nezakonskih otrok (najdenčkov), ki jim je odvzeta materina ljubezen in očetova vzgoja ter so breme ter težava za družbo.

Če je islam ukazal ženskam, da ne kažejo svojih čarov pred tujimi moškimi, je to zato, da oni ne bi videli varovanega dragocenega dragulja, ker ženska ni poceni roba, ki je postavljena na cestah pred vsakim. To je ukazal zato, da bi jo zaščitil pred človeškimi volkovi, ki nimajo nobenih skrbi, razen potešitve njihovih strasti, pa četudi na račun ženskega dostojanstva, njenih vrednot in čistoče.
V nasprotju s tem pa islam dovoljuje pitje vsake pijače, ki je koristna in ni škodljiva, tako kot je dovolili, da uživata oba spola, eden z drugim po sprejetju zakonske zveze in znotraj srečne družinske hiše.

Zaključek: islam ni prišel, da bi zatrl (potlačil) svobodo in želje, ampak je prišel, da bi jih uravnal ter uredil s tistim, kar koristi človeku, njegovi družbi in celotnemu svetu.

6. Svetle strani v islamu so, da posveča pozornost vrednotam, etiki in pohvalni kulturi ter prepoveduje vsako krivico (tiranijo), nasilje in vsako slabo vedenjsko kulturo (moralo).
Islam je vera ljubezni, sočutja in družabnosti ter ureja človekov odnos do svojih staršev, sorodnikov, sosedov, prijateljev in drugih ljudi. V duše tistih, ki ga sprejmejo, je posadil vzore moralnosti in najvišje kulture (etike).
Islam prepoveduje človeku, da bi živel samo zase, vzgaja ga, da pomaga drugim in spoštuje njihove občutke; siromaki, sirote, ostareli in vdove imajo v islamu svoje pravice, ki jih musliman ne izpolnjuje kot nekaj, kar je šele na drugem mestu (sekundarno) in takrat ne občuti večvrednosti in premoči, ampak to spada v njegove dolžnosti in tisto, česar se mora držati.
V islamu se, na primer, med največje grehe uvršča to, da človek spi sit, ve pa, da je njegov sosed lačen. Islam prepoveduje, da se dva pogovarjata šepetaje, če jih tretji v njihovi družbi ne sliši ‒ iz spoštovanja do njegovih občutkov.
Islam je to celo presegel in je predpisal nežnost do živali ter prepovedal, da se jih vznemirja ali oškoduje.
Podrobnost glede tega je, da prepoveduje zakol, na primer ovce ali česa drugega, pri tem pa se gleda v njo (žival) ali se brusi (ostri) nož pred njo, zato da je ne bi dvakrat ubil.

Iskrenost, zaupanje, pogum, velikodušnost, sramežljivost in izpolnjevanje obljube so etične vrednote, ki jih islam zelo spodbuja. Tako kot je obiskovanje bolnika, odhodi na pogrebe (umrlih), dobrodelnost do staršev, obiskovanje sorodnikov in sosedov ter prizadevanje za opravljanje potreb drugih ljudi je kultura, ki jo islam ukazuje in poziva k njej.
V nasprotju s tem islam muslimanu z najmočnejšo prepovedjo prepoveduje nepravičnost (tiranijo), laž, ošabnost (aroganco), zavist in posmehovanje drugim ali njihovo žaljenje ali varanje (izdajanje).
V islamu ni dovoljeno omenjati slabe strani določene osebe v njeni odsotnosti, pa čeprav govoriš resnico, prav tako islam poziva k umirjenemu porabljanju (premoženja) med pretiravanjem in skoparjenjem.
V času, ko se mnoge skupnosti pritožujejo zaradi suhih čustev, materialne prevlade in prevlade samoljubja, nam je islam dal koristno in vidno učinkovito zdravilo za vse te težave.

In vendar ... če so prejšnje besede dale le majhen povzetek o islamu in nekaterih njegovih lastnostih, je primerno omeniti, da je islam jasna vera in da je njegovo razumevanje olajšano vsakemu (človeku). Ker je to vera odprtih vrat, ne zapira strani (vrat) za tistega, ki jo želi sprejeti.
In če je podrobno razumevanje vseh islamskih predpisov v nekaj besedah nemogoče, potem lahko preprost pogled njegovih najpomembnejših načel poveča njegovo podobo in razlago za tistega, ki ga želi spoznati.
Vsi islamski predpisi in nauki so pomembni, vendar so nekateri pomembnejši od drugih ‒ v šest (najpomembnejših) predpisov (prepričanj) je treba verovati s srcem, pet predpisov pa je treba prakticirati.
Šest prepričanj, v katera moramo verovati:
1. Vera v samo enega Boga (Allaha), ki nima družabnika oziroma partnerja.
Verovati je treba tako, da je človek prepričan, da je samo Vzvišeni Allah Stvarnik vesolja z vsem, kar je v njem in da samo On upravlja in vodi v njem, tako kot On hoče. In če je tako, potem si samo On zasluži bogoslužje. To bogoslužje je delovanje po islamskih predpisih in obredih, s prepričanjem, da je vsaka druga vera, razen islama, neresnična (in nepravilna).
2. Verovanje v angele
Angeli so bitja od Allahovih bitij, ki jih mi na tem svetu ne vidimo, in opravljajo bogoslužje Allahu in mu niso nikoli neposlušni. Vsemogočni Allah ukazuje angelom, da opravljajo veliko zadev tega vesolja kot na primer Gabrijel (ar. Džibril), mir z njim, in njegova skrb za prenos razodetja (Njegovega govora) Vzvišenega Allaha med Allahom in njegovimi glasniki vere. Med njimi (angeli) je Mihael (ar. Mikail), mir z njim, ki je zadolžen glede dežja, med njimi so angeli, ki imajo nalogo zbiranja in zapisovanja dejanj ljudi (Allahovih služabnikov), tako da bodo oni glede njih (teh dejanj) obračunani na Sodnem dnevu, pa tudi druge naloge opravljajo od njihovih številnih nalog.
Treba je verovati, da ti častni angeli delujejo po ukazu Vzvišenega Allaha in ne delajo ničesar, razen tisto, kar On hoče.
3. Verovanje v knjige
Verovati je treba tako, da je človek prepričan, da je Vzvišeni Allah razodel svojim služabnikom knjige, to so Njegove besede, v katerih je človeška sreča in razlaga vsega kar Allah ljubi in kar Allah prezira. Tisti, ki prenaša to razodetje h glasniku vere, je angel Gabrijel, mir z njim – ki je tudi največji angel –, glasnik vere pa prenese to razodetje ljudem.

Veliko je knjig, ki jih je Allah razodel, med njimi so: Tora (ar. Et-Tevrat), ki je razodeta Mojzesu (ar. Musa), mir z njim; Psalmi (ar. Ez-Zebur), ki so razodeti Davidu (ar. Davudu), mir z njim; Evangeliji (ar. Indžil), ki so razodeti Jezusu (ar. Isa), mir z njim, in Kur'an, ki ga je Allah razodel Muhammedu, mir z njim.

Moramo verjeti, da so vse te knjige razveljavljene (derogirane) z razodetjem Kur'ana, kar pomeni, da je Kur'an resnično edini, po katerem se mora delati, po poslanstvu glasnika vere Muhammeda, mir z njim, še posebej, ker je resnično ta Kur'an zbral vse značilnosti prejšnjih knjig ter dodal stvari (ki niso v teh knjigah).

Vedeti morate, da je ta Kur'an med največjimi dokazi, da je ta vera prava (resnična), razodeta od Vzvišenega Allaha. Kur'an je razodet pred več kot 1400 leti in od takrat vse do zdaj, se v njem ni niti v eni sami besedi odkrila nobena napaka ali nasprotni dokaz.
Znanstvena odkritja še vedno prihajajo, v tem našem obdobju, druga za drugim, in veliko od teh odkritij je omenjenih v Kur'anu že od tega dolgega (oddaljenega) časa (njegovega razodetja).
Prav tako se od tistega časa pa vse do danes ni nič dodalo ali odvzelo iz njega (Kur'ana), kot se je zgodilo z drugimi knjigami (pred njim). In zato se Kur'an, ki ga najdeš na Daljnem vzhodu, ne razhaja od Kur'ana, ki ga najdeš na Daljnem zahodu. Ko pogledaš v Kur'an, star nekaj stoletij, v njem zagotovo ne boš našel razhajanja, tudi ne v eni sami črki, od Kur'ana, ki je natisnjen v tem letu. To vse je tako, ker to knjigo varuje Allah in je to knjiga končne veroizpovedi za vse veroizpovedi.
Govor o Kur'anu je zelo dolg, vendar mi je dovolj, da veš, da mu absolutno ni podobnega ‒ glede načina in v smislu njegovega vpliva na dušo ter v smislu naznanila o neznanih in nevidnih stvareh.
4. Verovanje v poslance vere
Verovati je treba tako, da je človek prepričan, da je zares Vzvišeni Allah izbral najboljše med ljudmi in na njih spustil Svoje razodetje ter jim ukazal, da dostavijo (sporočijo) ljudem Njegovo vero.
Poslancev vere je veliko, med njimi so: Noe (ar. Nuh), Abraham (ar. Ibrahim), David (ar. Davud), Salomon (ar. Sulejman), Lot (ar. Lut), Jožef (ar. Jusuf), Mojzes (ar. Musa) in mnogi drugi, mir z njimi.

Med njimi je Jezus, sin Marije, mir z njim, za katerega se mora verjeti, da je Allahov častni poslanec vere, da je on resnično od najboljših poslancev vere, zato se mora verjeti v njegovo poslanstvo, ga spoštovati in ljubiti, tisti pa, ki ga sovraži ali ne verjame v njegovo poslanstvo, nima prav nobenega deleža v islamu. Tako kot se mora verjeti, da ga je Allah ustvaril iz matere brez očeta. Allah je poslal angela, ki je vdahnil v maternico Marije (ar. Merjem) in tako se je rodil Jezus, mir z njim.
Tako, da musliman ne najde ničesar pri sebi, kar bi mu preprečilo, da verjame v resničnost tega, Vsemogočni Allah ni nesposoben, da bi ustvaril Jezusa iz matere brez očeta, tako kot ni nesposoben pri ustvarjanju Adama (ar. Adem) brez matere in očeta.
Tako vemo, da je Jezus, mir z njim, častni poslanec vere in on ni Allah (Bog) niti ni Allahov sin (Božji sin).
Jezus, mir z njim, je prišel z veselo novico o glasniku vere, ki bo prišel za njim, on pa je Muhammed sin Abdullaha, mir z njim, s katerim je Allah zapečatil poslance, tako da za njim ni nobenega poslanca več.
In ta poslanec (Muhammed ibn Abdullah, mir z njim), ki ga je Allah poslal pred 1400 leti, je postal dolžnost vseh ljudi, ki so prisotni po njegovem poslanstvu vse do Sodnega dne, da verjamejo vanj, da so prepričani o njegovem poslanstvu ter da ga ubogajo v tistem, kar jim on ukaže ali prepove.
Vsi, ki so pogledali v življenjepis tega poslanca in njegovo zgodovino se strinjajo, da je to veličastna osebnost. Allah mu je podaril plemenito moralo in plemenite lastnosti, ki se ne najdejo pri nobeni osebi pred njim, niti se ne bodo našle po njem in tudi najmanjši pogled o tistem, kar je napisano o njem, potrjuje resničnost tega, kar pravim.

Tako kot mu je Vzvišeni Allah dal jasne in neoporečne dokaze o resničnosti njegovega poslanstva, je imeti dvom o tem dejstvu intelektualno nemogoče. Tisti, ki ne verjame v resničnost glasnika vere, Muhameda, mir z njim, kljub temu da mu je Allah dal jasne in neoporečne dokaze, se absolutno ne more sklicevati (dokazovati) na trdnost poslanstva drugih glasnikov vere.
5. Verovanje v Zadnji dan
To verovanje je trdno prepričanje, da po tem življenju, ki ga živimo zdaj, obstaja drugo življenje, ki je popolnejše od tega in da v drugem življenju obstaja nagrada, blaženost (ugodje) in kaznovanje. Blaženo življenje je v hiši, ki se imenuje Raj (ar. Džennet), kaznovanje pa v hiši, ki se imenuje Pekel (ar. Džehennem). Za tistega, ki veruje v islam in ga prakticira, bo končno prebivališče v Raju, v katerem so različne vrste uživanja (blaženosti) in sreče, ki se je ne moremo niti zamisliti. Vsa uživanja na tem svetu niso, v primerjavi z uživanji v Raju, vredna nič. Tisti, ki vstopi v Raj, bo v njem večno, brezkončno užival, ker v njem ni smrti.

Toda tisti, ki ne verjame v islamsko vero in se zoperstavlja njenim predpisom, bo imel za končno prebivališče Pekel, v katerem so ognji in različne vrste mučenja, ki si jih ne moremo niti zamisliti. Tako, da vsi ognji na tem svetu in različne vrste mučenja niso nič v primerjavi z mučenjem v Peklu.
Obstoj obračuna (za dejanja), uživanja in mučenja po življenju na tem svetu je zadeva, ki je razumsko sprejemljiva; ker je nemogoče, da obstaja samo življenje na tem svetu in da se potem konča, vse mine in se popolnoma uniči ter da ni ničesar za tem (življenjem)! To je vrsta nesmisla in naš Gospodar, Stvarnik, ki ga slavimo, je daleč od tega.
6. Verovanje v usodo
Pomeni prepričanje, da vse, kar je v vesolju ‒ od gibanja ali mirovanja ‒, poteka z Allahovim znanjem in Njegovo voljo, tisto, česar On ne želi, se tudi ne zgodi. Slavljeni Allah je v svoji veličastni knjigi (Levhi-Mahfuz – obvarovana plošča) zapisal vse, kar se bo zgodilo v tem vesolju.
Tako kot vključuje verovanje v usodo prepričanje, da je Allah stvarnik vsega.
Med pet najpomembnejših praktičnih stvari v islamu sodi:
1. Da človek izgovori stavek, ki je ključ vstopa v islam in je zaveza med človekom in njegovim Gospodarjem (Allahom), da je on na tej veri. Ta stavek se glasi: Pričam, da ni drugega boga razen Allaha in pričam, da je Muhammed zares Allahov poslanec.
Pomeni potrditev, priznanje in trdo držanje pri opravljanju bogoslužja samo Allahu ter priznanje, da je islam prava vera in da je njen Bog, ki si zasluži bogoslužje, samo Allah, vse, kar se poleg njega časti, je neresnično in vsa verstva, ki so poleg islama, so neresnica.
Pa tudi priznanje, da je Muhammed zares Allahov poslanec in se mora on ubogati in verjeti v resničnost vsega, kar je rekel.
2. Molitev
Molitev so besede, dejanja in molitve (prošnje) v določeni telesni obliki. Molitev ne traja dolgo časa, saj ena molitev lahko traja le približno pet minut, opravlja pa se jo petkrat na dan.
Molitev je povezava med sužnjem in njegovim Gospodarjem (Allahom), musliman občuti pri tem zaupanje, spokojnost in duševno udobje.
3. Obvezna miloščina
To miloščino daje musliman, ki je lastnik premoženja, vsako leto siromašnim, in sicer samo določen znesek od svojega premoženja, ki znaša samo eno četrtino od desetine (2,5 odstotka) njegovega premoženja. To je zares majhen znesek, vendar ta miloščina naredi to, da je muslimanska družba povezana in usmiljena, s tem pa se širi pomen bratstva, sočutja in ljubezni med njihovimi pripadniki.
Ponavljam, kar sem že prej omenil: Obvezna miloščina (ar. Zekat) zavezuje samo bogate in ni obveza za reveže.
4. Post
S postom se misli to, da se človek vzdrži uživanja hrane, pitja in spolnih odnosov med mesecem ramadanom vsako leto, in sicer od pojava svita (zore) do sončnega zahoda.
Posta so oproščeni bolniki, popotniki in drugi, ki imajo opravičilo za to. V času ramadana lahko jedo in pijejo, morajo pa se »napostiti« (pozneje zadostiti postnim predpisom) po končanju opravičila za post toliko dni, kot se niso postili (v ramadanu), in sicer v vsakem letnem času.

V postu je resnično veliko zdravstvenih, psihičnih in socialnih koristi. Med njimi so: mirovanje prebavnega sistema za nekaj časa, občutek muslimana v duhovnem vzdigovanju in moralnem uravnavanju, njegovi občutki do drugih revnih bratov, ki ne najdejo dovolj hrane čez celotno leto. Tako sam postane skromen in prevzame pobudo (pohiti) ter jim zagotovi pomoč.
5. Romanje
Gre za izvedbo določenih dejanj čaščenja (bogoslužja) v Mekki in so dolžnost, ki jo je treba opraviti enkrat v življenju. Tisti, ki ne najde dovolj sredstev (premoženjskih oziroma denarnih) oziroma je bil bolan, ima opravičilo, da to dejanje opusti.
V romanju so veličastne koristi, med njimi so: srečanje muslimanov z vseh koncev sveta na enem mestu, njihovo spoznavanje in širjenje medsebojne ljubezni, poleg tega še osebne pridobitve muslimana od čistoče njegove duše in popravljanje ter vzgajanje njegove morale zaradi tega, ker prebiva v (vzdušnem) podnebju verovanja v senci romanja.

In potem ...
Morda je tisto, kar sem prej povedal dovolj, da se pojasni povzeta podoba o islamu.
Resnično te vabim, tebe, ki še nisi vstopil v islam … poslušaj klic iz iskrenega in sočutnega srca: dohiti in se spametuj, preden te smrt preseneti ter boš umrl kot nemusliman in bo to velika izguba.

Ali veš, kaj pomeni, da umreš v nečem drugem razen v islamu? To pomeni, da boš vstopil v Pekel in boš večno v njem kaznovan (mučen) vse do neskončnosti … To je Allah obljubil za vsakega, ki umre v nečem drugem (čaščenju nekoga drugega) razen islamu. In zakaj tako tvegaš v zelo resni zadevi?

Vprašal te bom eno vprašanje, ti pa mi iskreno odgovori nanj: Kaj boš izgubil, če vstopiš v islam? Da … kaj boš izgubil s svojim vstopom v islam?
Če boš zares sprejel islam, boš živel zmerno (umerjeno) življenje, ampak v bolj čisti, srečni in urejeni podobi, po smrti pa te čaka velika sreča in večno udobje.

Če si prišel do prepričanja o pravilnosti islama, vendar se bojiš, da ti bo s tvojim vstopom vanj preprečeno uživanje, brez katerega ne moreš biti, potem moraš primerjati med uživanjem v okvirnem (določenem) času in večnim ugodjem ter uživanjem. In h kateremu med njima je nujnejši pristop?
Nato ti lahko vstopiš v islam in ga poskusiš postopno zapustiti, če pa iskreno zaprosiš Allaha, ti bo On pomagal, da to (misel, poskus) opustiš.

In v najslabšem primeru, če ostaneš na tem, potem ko si vstopil v islam, boš grešen ali pomanjkljiv musliman, to pa je boljše, kot da sploh nisi musliman.

Če je ovira, da bi sprejel to vero, slabost v tvoji osebnosti in nezmožnost sprejetja odločitev ali tvoj strah pred besedami nekoga ali njegovem posmehovanju, potem vedi, da so to vse iluzije, ki nimajo resničnosti in ti nisi prvi, ki je vstopil v islam od nemuslimanov. Veliko je drugih, ki so sprejeli to odločitev in njihovo življenje se ni uničilo ter niso ničesar izgubili, niti se niso za to pokesali. Ali je smiselno, da žrtvuješ sam sebe in svojo svetovno ter onstransko (na tistem svetu) srečo, zaradi govora nekoga ali njegovega posmehovanja ali njegovega grajanja?

Resnično ta tema zasluži, da se ji veliko posvetiš in dolgo o njej premišljuješ.
Moje zadnje besede zate: Nikakor ne pogubi sam sebe.
Prosim Vsemogočnega Allaha, da te blagoslovi z napotitvijo k resnici.
Te besede je napisal: Tisti, ki ti želi dobro.

Dr. Salih ibn Abdul-Aziz ibn Usman Sindi