ISLAM JE VERA MIRU

ISLAM JE VERA MIRU

ISLAM JE VERA MIRU
الإسلام دين السلام باللغة السلوفينية

 


Abd Ar-Rahmân bin Abd Al-Kerim Aš-Šiha
د. عبد الرحمن بن عبد الكريم الشيحة

 

Prevod:
EUROPEAN ISLAMIC RESEARCH CENTER (EIRC)
المركز الأوروبي للدراسات الإسلامية
& Abd Allah el-Slovini

 
WWW.ISLAMLAND.COM

 


KAZALO VSEBINE:
    UVOD    3
    POMEN ISLAMA    5
    ALI SE JE ISLAM ŠIRIL S PRISILO?     7
    ALI SE JE ISLAM ŠIRIL S SILO (MOČJO)?    8
    ALI JE BIL CILJ ISLAMSKIH OSVAJANJ ŽELJA PO BOGASTVU, RAZKOŠJU IN IZKORIŠČANJU BOGASTVA NARODOV?    12
    NAČELA ISLAMA ZAVRAČAJO KRUTOST IN NASILJE     18
    PRAVILA VOJSKOVANJA V ISLAMU IN RAVNANJE Z BOJEVNIKI POJASNJUJEJO PRAVIČNOST ISLAMA IN PREZIRANJE NEPRAVIČNOSTI    20
    PRAVILA VOJSKOVANJA V ISLAMU    23
    UJETNIKI V ISLAMU    24
    STANJE PREMAGANIH    25
    STANJE NEMUSLIMANOV V ISLAMSKI DRŽAVI    26
    ISLAMSKA NAČELA POTRJUJEJO PRAVIČNI IN VSESPLOŠNI MIR IN TAKO ISLAM POZIVA K:    27
    ISLAMSKA ETIKA POZIVA K MIRU    40
    ZAKLJUČEK    42

 

 

UVOD
V imenu Allaha Milostnega, Usmiljenega

Hvaljen naj bo Allah, Gospodar vseh svetov, mir in blagoslov naj bosta z glasnikom Muhammedom, njegovo družino in njegovimi prijatelji.
Pred pojavom svetlobe islama je bila Zemlja izraz razžarjene krogle, zaradi krvavih vojn, ki so terjale uničenje milijonov ljudi, besedi stabilnost in spokojnost sta bili izbrisani iz človeških slovarjev.
In če pogledamo samo na evropsko celino, bomo ugotovili, da meje njenih držav niso bile stabilne niti en dan, evropske države so se celo medsebojno napadale in ukazovale plačevanje premoženjskega davka, kot simbol premirja in lojalnosti. Med ljudmi se je razširilo sovraštvo, zaradi razlike v barvi kože ali vere ali sekte znotraj ene vere ali pa zaradi posvetnih interesov ali rasne in nacionalne pripadnosti.
V teh okoliščinah se ni spoštovala svetost človeškega življenja, vseeno ali je šlo za bojevnike ali mirne civiliste, niso se spoštovale pravice ujetnikov, ampak so bili ubiti s pokolom, ni se spoštovalo premoženje ljudi in njihova čast, ampak je bilo dovoljeno podrediti njihova premoženja in njihove žene, njihovi sinovi so bili odpeljani v suženjstvo in prodajani na trgih, kjer so se prodajali sužnji. Človeštvo ni poznalo pomen miru ali svetovne stabilnosti, ampak je samo poznalo pomen vojn, terorja, strahu, zastraševanja, kolonializma, suženjstva, nepravičnosti in tiranije.
Pred prihodom islama narodi niso vedeli za načelo svobodnega (verskega) prepričanja in da je posameznik lahko na veri po lastni izbiri, ampak je bilo splošno razširjeno pravilo, da je ''narod na veri svojih vladarjev'' in tako ni bilo dovoljeno, da oseba iz bizantinskega cesarstva sprejme vero sovražnega perzijskega cesarstva, če pa bi to storil, bi ga šteli kot izdajalca.
Prav tako ni bilo dovoljeno nobenemu iz perzijskega cesarstva, da sprejme katerokoli drugo vero, razen vere tega cesarstva, če pa bi to storil, bi ga šteli kot izdajalca, ki ga je potrebno ubiti. Celo med pripadniki iste vere se je razširilo sovraštvo, ki je povzročilo številne verske vojne med katoliki in pravoslavnimi ter drugimi krščanskimi skupinami. Bilo je namreč razširjeno pravilo, da vsakemu, ki se razhaja s teboj (v neki zadevi), lahko rečeš, da je terorist ali odpadnik ali izdajalec, ki ga je potrebno ubiti ali zapreti.
Poslanec Muhammed, mir z njim, opisujoč stanje na Zemlji in koliko je bilo nepravičnosti, tiranije in mnogoboštva pravi: »Allah je pogledal na prebivalce Zemlje, preden me je poslal kot poslanca in jih je zasovražil (zaradi stanja v katerem so bili) Arabce in tiste, ki niso Arabci, razen ostankov pripadnikov knjige (slednikov arianizma, ki so bili monoteisti).«
(Sahih Ibn Hibban)
In zaradi tega je prišel islam s sporočilom miru za vse ljudi na svetu, prepovedal je nepravičnost in tiranijo ter napadanje civilistov, tekstualno je določil pravice ujetnikov in to je bilo 1400 let pred ženevsko konvencijo. Ukazal je pravičnost in enakost, odpravil je odvratni rasizem, ki temelji na razlikovanju v barvi ali spolu ali rasi ali nacionalnosti.
Obsodil je tiranijo vladarjev, ki so prisilno ukazovali njihovo vero njihovim narodom ter so se postavili proti prihodu sporočila enoboštva, sporočilu islama, njihovim narodom. Islam je prepovedal napad na življenje, premoženje ali čast ljudi. Priznal in potrdil pa je številne pravice in tudi obveznosti do nemuslimanov, ki živijo znotraj islamske države. Pozval je k spoštovanju ugovorov in konvencij, prepovedal pa je goljufije in izdajstva.
Vse te stvari bomo podrobno obravnavali, z Allahovim dovoljenjem, v naslednjih poglavjih in prosimo Vzvišenega Allaha, da podari v tej knjigi korist za vsakega, ki želi spoznati islam, vero Vzvišenega Allaha ter, da mu odpre njegove prsi za njo.


POMEN ISLAMA

Da bi se cenjenemu bralcu pojasnil pomen miru v islamu, mora spoznati splošen pomen besede islam, to pa je beseda, ki nosi v sebi veliko pomenov, s katero se čuti pomiritev in osvoboditev iz suženjstva človeka, pomen islama je:
Telesna in duševna predanost in ponižanje Allahu, Gospodarju vseh svetov, in to s sledenjem Njegovih ukazov in izogibanjem Njegovih prepovedi ter popolna pokornost in sprejemanje vsega, kar je On določil in presodil. Vzvišeni Allah pravi v pripovedi o Abrahamu (ar.Ibrahimu), mir z njim: Ko mu je njegov Gospodar dejal: »Predan bodi!«, je on rekel: » Jaz sem predan Gospodarju svetov.«  
In to je resnična predanost, katere bi se moral vsak musliman trdno oprijemati, tako kot pravi Vzvišeni Allah: Reci: »Moje molitve, moji obredi, moje življenje in moja smrt so resnično posvečeni Allahu, Gospodarju vseh svetov.«
Selam je tudi eno od Allahovih imen, naj je vzvišena Njegova moč in sveta naj bodo Njegova imena. Vzvišeni Allah pravi: »On je Allah, ni drugega boga razen Njega, Vladar, Sveti, Tisti, ki je brez pomanjkljivosti, Tisti, ki vsakega varuje, Tisti, ki nad vsem bdi, Silni, Vzvišeni, Edinstven v ponosu in veličini, slavljen naj bo Allah. Naj je vzvišen Allah nad tem, kar Mu oni pripisujejo.«
Selam je tudi eno izmed imen Raja (ar.Dženneta),Vzvišeni pravi: »Pripada jim Dom (Hiša) miru pri njihovem Gospodarju. In On bo njihov zaščitnik zaradi tega, kar so počeli.«
Selam je tudi medsebojni pozdrav prebivalcev Raja, prosimo Allaha, da bomo med njegovimi prebivalci. Vzvišeni Allah pravi: »In v Dnevu, ko Ga bodo oni srečali, jih bo On pozdravil: 'Mir z vami!', in On jim je pripravil plemenito nagrado.«
Selam je medsebojni pozdrav muslimanov ( Es-selamu alejkum va rahmetullahi va berekatuhu - Naj je z vami mir, Allahova milost in Njegov blagoslov). To je najboljši pozdrav in najlepša beseda. To je pozdrav, ki pri njegovem izgovoru naredi, da se zbližujejo srca, odstranjuje nestrpnost in sovraštvo ter povečuje spokojnost, mir in udobje v duši, zato ker ta pozdrav izraža varnost in zaščito. Za ta pozdrav je Allahov poslanec (mir z njim) potrdil, da je od stvari, ki izpopolnjujejo človekovo versko prepričanje, on (mir z njim) je dejal: »Ne boste vstopili v Raj, vse dokler ne boste verovali in ne boste verovali, vse dokler se ne boste imeli radi! Ali želite, da vas napotim na nekaj, če ga boste delali, se boste medsebojno imeli radi? Širite medsebojno selam (mir)!«
Tako kot je potrdil Allahov poslanec, mir z njim, da je pozdravljanje s selamom (mirom) od najboljših dejanj in, ko je bil vprašan 'kateri islam je najboljši', je dejal: »Da nahraniš s hrano (lačnega) in pozdraviš z mirom tistega, ki ga poznaš in tudi tistega, ki ga ne poznaš.«
Islam je prišel, da napoti vse ljudi na pot dobrega in da jih vodi iz tème k svetlobi in iz suženjstva ljudem k čaščenju Gospodarja ljudi, tisti, ki bo sledil pot islamske vere in bo to spremljal z namenom iskrenih dejanj s katerimi bo pridobil Allahovo zadovoljstvo, ga bo Vzvišeni Allah napotil s Svojo voljo na pot miru in na pravo pot. Vzvišeni Allah pravi: O, pripadniki Knjige! K vam je že prišel naš poslanec, da bi vam pojasnil veliko tega, kar ste prikrivali od Knjige, in mnogo od tega bo namenoma spregledal. Od Allaha je k vam že prišla svetloba in jasna Knjiga, s katero Allah usmerja h potom miru tiste, ki iščejo Njegovo zadovoljstvo, jih vodi iz tem v svetlobo z Njegovim dovoljenjem in jih usmerja na Pravo pot.
Zares je vera islam, vera vsesplošnega miru (selama) z vsem tistim, kar ta beseda nosi s seboj v svojem pomenu. Allahov poslanec, mir z njim, je dejal: »Musliman je tisti, čigar jezika in rok so varni drugi muslimani, emigrant (muhadžir) pa je tisti, ki opusti tisto, kar je Allah prepovedal.«
Allahov poslanec, mir z njim, je tudi dejal: »Vernik je tisti, ki mu ljudje zaupajo, glede svojih življenj in premoženja.« (Navaja Ahmed, Et-Tirmizi, Ibn Madže, El-Albani meni, da je hadis verodostojen)

ALI SE JE ISLAM ŠIRIL S PRISILO ?

Temeljni islamski nauki izpodbijajo tako obtožbo, ki se pogosto ponavlja na jeziku tistih, ki ga sovražijo, to pa zato, ker Vzvišeni in Blagoslovljeni Allah pravi: Ni prisile v vero, saj je razlika med Pravo potjo in zablodo jasna. Kdor zavrača Taguta  in veruje v Allaha, se je oprijel najčvrstejše vezi, ki se ne bo prekinila. In Allah sliši vse, je Vseveden.
Prav tako Vzvišeni pravi: Če bi tvoj Gospodar hotel, bi vsi skupaj, ki so na Zemlji, verjeli. Mar boš silil ljudi, da bi bili verniki? (Junus (Jona): 99. verz)
Prav tako Vzvišeni pravi: In reci: »Resnica prihaja od vašega Gospodarja, kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje.« (El-Kehf (Votlina): 29. verz)
Prav tako Vzvišeni pravi: »Če pa se obrnejo proč- zares si ti dolžan zgolj jasno dostaviti (sporočilo vere).«
Prav tako Vzvišeni pravi: »Poučuj, to je tvoja dolžnost, nimaš pa oblasti nad njimi.« (El-Gašija (Stiska): 21. in 22. verz)
Veliko je verzov glede tega, zato ker je islam verovanje, verovanje pa mora biti potrjeno s prepričanjem srca in ni dovolj le izgovarjanje (potrjevanje) z jezikom. Prepričanje srca pa se ne more iztrgati iz človeka s silo in prisilno, zato ker človek včasih izgovori s svojim jezikom nekaj, v kar ni prepričan s svojim srcem, zato Vzvišeni Allah pravi: »Tisti, ki zanika Allaha, potem ko je že verjeli Vanj - razen če je prisiljen v to in mu v srcu še naprej živi vera – čaka Allahova kazen. Na ljudi, katerih prsi se bodo napolnile z nevero, bo padla Allahova jeza. Čaka jih huda kazen.«


ALI SE JE ISLAM ŠIRIL S SILO (MOČJO)?

Vsak sistem mora imeti silo, ki ga bo varovala in zaščitila ter nadzorovala njegovo izvajanje in izvajanje kazni kot svarilo za tistega, ki krši njegove nauke. Ta sila zagotavlja izvajanje sistema in njegovo nepretrgano delovanje. Od Osmana bnu Affana, naj bo Allah z njim zadovoljen, se navaja, da je dejal: »Zares Allah preprečuje z oblastjo (sultanom), tisto kar ne more preprečiti s Kur'anom.« (Navaja ga Rezin, veriga prenašalcev hadisa je pretrgana, toda to je znan govor Osmana, naj bo Allah z njim zadovoljen.)
Pomen hadisa je, da se nekateri ljudje bojijo narediti kaznivo dejanje, ker vedo, da jih bo oblast (vladar) kaznoval s kaznijo na tem svetu, medtem pa se ne bojijo prepovedi častnega Kur'ana in onstranske kazni. Zato je Vzvišeni Allah podaril pooblastilo vladarju, da ukaže kaznovanje za storilca kaznivega dejanja, tako da bi odvrnil ljudi od teh kaznivih dejanj.
Vzeli bomo kratek zgodovinski odlomek prvih začetkov pojave islama. Plemeniti poslanec Muhammed, mir z njim, je prebival trinajst let v Mekki, pozivajoč svoje ljudstvo v islam z lepim nasvetom, doživel je tisto, kar je doživel; menili so, da je lažnjivec, doživel je stisko, nadlegovanje, preganjanje in nasilje. On in verniki, ki so bili z njim, so vse to doživeli. Ta stvar z njegovim narodom je prišla tako daleč, da so bili hudo mučeni verniki, ki so verjeli vanj. Allahov poslanec, mir z njim, bi šel mimo nekaterih od njegovih prijateljev, ki so bili mučeni, on pa ni mogel ničesar drugega narediti za njih, razen ukazovanja na potrpežljivost. On, mir z njim, je šel mimo Ammarja bnu Jesara in njegove matere Sumejje, ko sta bila mučena ter jima je dejal: »Bodite potrpežljivi, o družina Jasirova, zares je vaš sestanek v Raju. «
(Navaja ga El-Hakim, El-Albani meni, da je hadis verodostojen v Sahihus-Sireh, str. 154 in v Fikhus-Sireh str. 103)
Stvar je prišla tako daleč, da so kovali zaroto proti njemu, da ga ubijejo in se znebijo njegovega poziva v islam, on (mir z njim) pa je molil za njih z besedami: »Moj Bog, oprosti mojemu ljudstvu, ker oni resnično ne vedo.«
(Navajata ga El-Buhari in Muslim)
Njegov Gospodar ga je učvŕstil z nekaterimi znaki, da ga potolaži, ker so bili tudi drugi poslanci vere nadlegovani in smatrali so jih za lažnivce; pot poziva v islam je dolg in težak, ker je to boj med resnico in neresnico in med dobrim in zlom, Vzvišeni Allah pravi: »Vzdrži, kakor so vzdržali odločni poslanci! Ne prosi, naj jim čimprej pošljemo kazen!«
On bi nadaljeval v klicanju plemen, ki bi prihajali vsako leto v Mekko, vse dokler ni skupina od prebivalcev Medine verjela v njegov poziv ter mu dala prisego na pomoč in obrambo, če se bo on in njegovi prijatelji, ki so verjeli vanj, preselili k njim.
Emigriral je v Medino, v času trinajstih let prebivanja v Mekki pa ni bila prelita niti kapljica krvi, Kurejši pa so zaplenili njegovo premoženje in premoženje tistih, ki so emigrirali z njim, on pa ni ukazal boja, razen po dveh letih od njegove emigracije v Medino, ko se je povečalo število njegovih sovražnikov, nasprotnikov in tistih, ki so prežali nanj in njegov poziv, on pa ni prvi začel boj - z ozirom na dejstvo, da Medina leži na poti, kjer potujejo trgovske karavane Kurejšev proti Šamu – začetek spopada je bil, ko je odšel Muhammed, mir z njim, želeč karavano Kurejšev, da bi jim postavil ekonomski embargo, tako da bi jih prisilil, naj prenehajo delovati proti njegovemu pozivu, da preneha odvračati ljudi od tega poziva, da prenehajo napadati njega in tiste, ki verujejo vanj ter da bi vrnil nazaj premoženje njegovih prijateljev, ki jim je bilo zaplenjeno in oropano v Mekki.
Toda ta karavana pod vodstvom Ebu Sufjana, pred njegovim sprejetjem islama, je uspela pobegniti in ko so Kurejši zvedeli o tem, so se vojaško pripravili in odšli ven iz Mekke, da se bojujejo proti Muhammedu, mir z njim. In to je bila prva bitka v islamu v kateri so zmagali Allahov poslanec, mir z njim, in njegovi prijatelji, Vzvišeni Allah pravi: Dovoljeno je boriti se tistim, ki so napadeni po krivici. In Allah jim je zagotovo zmožen nakloniti zmago. Tisti, ki so bili po krivici pregnani s svojih domov le zato, ker govorijo: »Naš Gospodar je Allah!« Če Allah ne bi dal, da ljudje drugi druge odbijajo (t.j. preprečujejo), bi bili porušeni samostani, cerkve, sinagoge in molilnice, v katerih se pogosto omenja Allahovo ime. Allah bo zagotovo dal zmago tistim, ki Ga podpirajo (t.j. Njegovo vero). Allah je resnično Močan, Nepremagljiv. Tistim, ki bodo, če jih utrdimo na Zemlji, vestno opravljali molitev, dajali obvezno miloščino, spodbujali k dobremu ter odvračali od zla (bomo zares naklonili zmago). Na koncu pa se vse vrača Allahu.
Dovolj je vedeti, da v vseh teh zmagah in vojnah, ki jih je Muhammed, mir z njim, uresničil ter ponižal celotni Arabski polotok skozi obdobje od 23 let in to je obdobje njegovega poslanstva vse do njegove smrti, mir z njim, število ubitih ni presegalo 375 moških, med muslimani in mnogobožci!
Natančno tako so ravnali njegovi prijatelji po njem; osvobodili so številna kraljestva z lepim obnašanjem in zelo prijetnim ravnanjem ter pozivom v to vero na najboljši možni način, čeprav niso bili glede njihovega števila in vojaške opremljenosti na stopnji tistih, katera mesta so osvobodili. Eden izmed novih muslimanov, ki se imenuje Bešir Ahmed Šad pravi: Vprašanje, ki me je zaskrbelo je bilo to, da smo resnično mi kristjani prepričani, da se je islam širil z mečem, sam sebi sem dejal: Zakaj potem ljudje sprejemajo islam in še vedno ga sprejemajo v vsakem kotičku sveta? Zakaj v vsakem mestu sprejemajo ljudje vsakodnevno to vero, brez prisile in uporabe kakršnekoli vrste sile? – konec citata.
Potem pa poglejmo ali je islam edina vera, ki ukazuje svojim slednikom, da uporabijo silo, da bi jo razširili in jo branili, v stari zavezi v 5. Mojzesovi knjigi v 20. poglavju (Pravila za vojno) od 10. do 17. verza se navaja:
10. Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir!
11. Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti.
12. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj!
13. Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča!
14. Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog!
15. Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov!
16. Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha,
17. temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog.
Glede te teme pa se v Evangeliju po Mateju v 10. poglavju, v citatu št. 34 in naprej navaja:
34 »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.
35 Prišel sem namreč, da ločim človeka od njegovega očeta in hčer od matere njene in nevesto od tašče njene,
36 in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.
37 Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden
38 Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.
39 Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«
Gustav Lebon v svoji knjigi 'Arabska civilizacija' na 127. in 128. strani pravi:
Kur'an se ni širil s silo, Arabci so pustili poražence, da lahko svobodno izpovedujejo svojo vero, če pa se je zgodilo, da nekateri krščanski narodi sprejmejo islam in prevzamejo arabščino za svoj jezik, so to naredili, ker so videli pravičnost zmagovalcev, Arabcev, česa podobnega pa niso videli pri njihovih prejšnjih nadrejenih. In zaradi tega, ker so videli v islamu lahkoto, ki jo niso prej poznali – konec citata.

ALI JE BIL CILJ ISLAMSKIH OSVAJANJ ŽELJA PO BOGASTVU, RAZKOŠJU IN IZKORIŠČANJU BOGASTVA NARODOV?

Tisti, ki ne pozna islamskih naukov, njegovih osnovnih načel in vzvišenih ciljev, mu lahko pride na misel takšno razmišljanje in ga prepriča ta videz, ki temelji čisto na materialnem pogledu.
Allahovemu poslancu, mir z njim, je že na začetku njegovega poziva v islam, njegov narod ponujal dogovor, skušali so ga ukaniti in privabiti z vsemi mikavnostmi, ki jih pozna človek, s pridobivanjem največjih tuzemskih uživanj in človeških naslajanj. Obljubili so mu izpolnjevanje vseh njegovih želja in uresničevanje vseh njegovih zahtev; tako če hoče vodstvo, ga bodo postavili za vodjo, če želi poroko, ga bodo poročili z najlepšimi ženskami, če želi premoženje, mu bodo oni dali premoženje, pod pogojem, da opusti ta poziv (v islam), ker ta poziv, po njihovem mnenju, degradira vrednost njihovih bogov in ponižuje njihov družbeni položaj, on pa jim je odgovoril v zanesljivosti, ki izvira iz Božanskega usmerjanja: »Jaz tega ne bom storiti, vse dokler mi ne prižgete baklo iz Sonca.« (Es-Silsiletu Es-Sahihah 1/194)
(To pomeni, da jaz nikoli ne bom zapustil poziv v islam, dokler mi ne prinesete močan dokaz, da mi vi lahko zažgete baklo iz Sonca)
Če bi bil lažnivec, ki izmišlja in pohlepnež za tuzemskim uživanjem ter hrepenel po tistem, po čem hrepenijo vsi ljudje – bog ne daj, da je to bilo pri njemu, mir z njim -, bi sprejel te ponudbe in izkoristil to priložnost, ker tisto, kar mu je bilo ponujeno, je največja težnja vsakega človeka.
Potem, ko mu je Allah dal, da se pojavi kot Poslanec, je on pošiljal pisma vladarjem in knezom pokrajin, katere je povabil v islam, oni pa so lahko ostali na svojih položajih in so lahko posedovali svojo lastnino, od teh njegovih, mir z njim, pisem, je pismo, ki je poslano cesarju Herakleju velikanu bizantinskega cesarstva, v njem piše:
»V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega. Od Muhammeda, Allahovega poslanca, Herakleju velikanu Bizantije. Naj je mir na tistega, ki sledi pravo pot in potem…Pozivam te, da sprejmeš islam, če ga boš sprejel boš rešen (od grehov in vstopa v ogenj), če boš sprejel islam, ti bo Allah podaril dvojno nagrado, če pa to odkloniš, boš prenašal grehe Arijevcev.  In: Reci: »O, pripadniki Knjige, pridite k besedi, ki je enaka med nami in vami - da ne častimo (nikogar) razen Allaha in da poleg Njega ničesar ne jemljemo za božanstvo in da si ne bomo vzeli drug drugega za gospodarja namesto Allaha.« Toda če se obrnejo proč, potem recite: »Bodite priče, da smo muslimani.«  
(Navajata ga El-Buhari in Muslim)
Enes, naj bo Allah z njim zadovoljen, pravi: » Ne bi bil vprašan Allahov poslanec, mir z njim, nekaj na račun islama a da tega ni dal. K njemu je prišel človek in on (mir z njim) mu je daroval živino, ki je bila med dvema hriboma, ta človek bi se potem vrnil svojemu ljudstvu in dejal: ' Moj narod, sprejmite islam, zares Muhammed (mir z njim) daruje, ne boječ se pri tem siromaštva.'«
Enes, naj bo Allah z njim zadovoljen, pravi: » Če bi človek sprejel islam, ne želeč pri tem razen dobra na tem svetu, on ne bi sprejel islam, vse dokler mu on ne bi bil ljubši od tega sveta in vsega, kar je na njem.«
Nekega dne mu je prišel njegov prijatelj Omer, ki je razgledoval po njegovi sobi, vendar ni videl drugega, razen preproge spletene iz palminih listov, na kateri je ležal Allahov poslanec, mir z njim, in katera je pustila sled na njegovem boku; vse kar je imel v hiše je bilo nekaj prgišč ječmena v posodi, v njegovi bližini pa je bil kožni meh (za vodo), ki je bil obešen na klinu. To je bilo vse, kar je posedoval Allahov poslanec, mir z njim, v dnevu, ko mu je polovica Arabcev bila podložna. In ko je Omer videl to, (sled na boku) se ni mogel obvladati in je začel jokati, Allahov poslanec, mir z njim pa ga je vprašal: 'O Omer, kaj te je razjokalo?' On pa je rekel: 'Kako to, da ne bi zajokal, (bizantinski) cesarji in (perzijski) vladarji uživajo na tem svetu in njegovi blaginji, Allahov poslanec(mir z njim) pa ne poseduje, razen to kar vidim.' Allahov poslanec, mir z njim, pa mu je dejal: »Mar ne boš zadovoljen, da imajo oni ta svet, mi pa onstranstvo (drugi, večni svet)?« (Navajata El-Buhari in Muslim)
Potem pa poglejmo, kaj je zapustil Allahov poslanec, mir z njim, po svoji smrti od uživanj na tem svetu. Amr bnu El-Haris, naj bo Allah z njim zadovoljen, pravi: »Allahov poslanec (mir z njim) ni zapustil po svoji smrti niti dirhem (srebrn kovanec) niti dinar (zlat kovanec), ne sužnja in ne sužnje, razen svojega mezga Bejda, svoje orožje in nekaj zemlje, ki jo je zapustil kot miloščino.«  
Celo nasprotno » Allahov poslanec, mir z njim, je umrl, njegov oklep pa je bil dan kot jamstvo (zastavek) enemu Judu za 30 prgišč  ječmena.«
(Navajajo El-Buhari, Muslim in En-Nisai)
In kje je tukaj ljubezen do tega sveta in ljubezen do bogastva!!
     Omeru bnu El-Hattabu, naj bo Allah z njim zadovoljen, drugemu halifi po Allahovem poslancu, mir z njim, ki je v času svoje vladavine doživel veliko širitev islamskih osvajanj ozemlja, je lakota krčila želodec, on pa je rekel svoj znan izrek: » Krči se (krčenje je glas iz trebuha, ki pride zaradi premika plinov in črevesja) ali pa se ne krči, prisežem pri Allahu, da se ne bom zasitil, vse dokler se ne zasitijo vsi muslimani!!« (To omenja Ibn Dževzi v biografiji Omerja)

     V času boja na Uhudu je Allahov glasnik, mir z njim, dejal: »Pojdite proti Raju, ki ima širino nebes in Zemlje.« Slišal ga je Umejr bnu El-Humam (naj bo Allah z njim zadovoljen) in rekel: » Raj, ki ima širino nebes in Zemlje?« Poslanec mu je dejal: »Da.« Umejr je rekel besede čudenja (bah, bah) Allahov poslanec (mir z njim) pa ga je vprašal: »Zakaj si rekel bah, bah?« On pa mu je odgovoril: » Nič drugega, pri Allahu, o Allahov poslanec, razen moja želja, da bi bil od njegovih (rajskih) prebivalcev.« On (mir z njim) mu je dejal: » Ti si od njegovih prebivalcev.« Umejr je vzel datlje iz kožnega toka (v kateri se shranjujejo tudi puščice) ter jih začel jesti, nato je dejal: » Če bom živel tako dolgo, da bom pojedel vse te moje datlje, bo to dolgo življenje. Nato je odvrgel vse datlje, ki so bili pri njemu in se boril proti njim (sovražnikom), vse dokler ni bil ubit.« (Navaja Muslim)

    Začetna osvajanja, ki so jih izvojevali muslimani, so bila dovolj za njihovo udobno, prijetno življenje in tudi za tiste, ki so prišli za njimi, toda oni se niso zaustavili pri tem, ker je bila motivacija za temi osvajanji poziv v Allahovo vero in dostavo te vere celotnemu človeštvu in ne izkoriščanje bogastev in različnih dobrot tistih ozemelj, ki so jih osvojili. Tisto, kar vodi k jasnim dokazom na to, da cilj teh osvajanj in bojev ni bil materialni pohlep, je tudi to, da so oni resnično dali izbor narodom, mimo katerih so prehajali, med sprejetjem islama in če ga sprejmejo, jim pripada vse kar pripada muslimanom ter imajo iste obveznosti kot muslimani ali pa, da zavrnejo islam in v tem primeru plačajo samo davek (džizjo), to pa je majhna količina denarja v zameno za zaščito, katero jim bo zagotovila islamska država in uživanje javnih dobrin. Oni nimajo drugih obveznosti, razen plačanja davka (džizje). Vedoč, da je muslimanom dolžnost letno dajanje obvezne miloščine (zekata), to pa je večkratno od tistega, kar plačajo oni, če pa tudi to zavrnejo, bi prišlo do vojne, zaradi dostave Allahove vere, ker mogoče obstaja tam nekdo, ki bi ob spoznanju islama in njegovih vzvišenih ciljev, sprejel islam, zato je dolžnost boja proti tistim, ki preprečujejo dostavo te vere ljudem.

    Največji vojskovodja islamskih osvajanj Halid ibn Velid, naj bo Allah z njim zadovoljen, ki nikoli ni bil poražen v nobeni bitki, ki se je zgodila, niti pred njegovim sprejetjem islama niti po njem, je umrl pri sebi pa ni imel od uživanj na tem svetu ničesar drugega, razen konja, sablje in dečka, ki mu je posluževal in kje je potem pohlep po tem svetom, ljubezen do strasti in želja po bogastvu!!

    Tisto, kar tudi dokazuje, da je bil cilj prvih borcev (mudžahidov) širitev Allahove vere, je navajanje Šedada ibn el-Hadija, naj bo Allah z njim zadovoljen, on je dejal: Neki človek od beduinov je prišel in verjel v poslanstvo Allahovega glasnika, mir z njim, nato pa dejal: 'Želim emigrirati s teboj', Allahov glasnik (mir z njim) pa je priporočil svojim prijateljem, naj poskrbijo glede njega. Zgodile so se nekatere bitke in muslimani so dobili nekaj vojaškega plena, Allahov poslanec (mir z njim) je razdelil ta plen med svoje prijatelje in dal tudi tistemu beduinu, on pa je vprašal: 'Kaj je to?' Poslanec, mir z njim, mu je odgovoril: ' To sem razdelil tebi.' Beduin pa mu je rekel: 'Nisem ti zaradi tega dal prisego, ampak ti sledim zato, da bom zadet tukaj – in je pokazal z roko na svoje grlo- s puščico in umrem ter vstopim v Raj.' Poslanec, mir z njim, je dejal: »Če si zares iskren do Allaha, bo On tudi iskren do tebe.« Oni so samo malo ostali in potem spet šli v boj proti sovražniku, nato so ga prinesli k Allahovemu poslancu, mir z njim, puščica pa ga je zadela tam, kjer je pokazal z roko. Allahov poslanec, mir z njim, pa je vprašal: »Ali je to on ?« Oni so odvrnili: »Da.« On pa je dejal: »Bil je iskren do Allaha in Allah je tudi bil iskren do njega.« Potem so ga zavili v ogrinjalo Allahovega glasnika, mir z njim, nato so ga dali spredaj in mu opravili pogrebno molitev (dženazo). Od tistega, kar je Poslanec, mir z njim, prosil v molitvi, je bilo: »Moj Allah, to je Tvoj suženj, odšel je kot emigrant (muhadžir) na Tvoji poti in je bil ubit kot mučenik, jaz pa sem priča temu.«

    Knjige islamske zgodovine so polne takšnih primerov, ki dokazujejo odrekanje prvih muslimanov od minljivih dobrot tega sveta, njihov cilj in zaposlenost je bil poziv v Allahovo vero in njeno dostavo vsem ljudem, v upanju, da bodo nagrajeni s tistim, kar je obljubil Allahov poslanec, mir z njim, v svojem govoru: » Da s tvojim vzrokom Allah napoti nekoga na pravo pot, je boljše za tebe od najvrednješega in najboljšega premoženja .« (Navajata El-Buhari in Muslim)

Ne samo to, ampak je veliko njih, zaradi sprejetja islama, izgubilo svoje premoženje, položaj in ugled, bodisi tako, da so se jih odrekle njihove družine in sorodniki ali pa zaradi njihove zavzetosti s pozivom v vero, ki je zaposlil njihovo razmišljanje in zanimanje. V bitki pri Nahravandu vidimo častnega ashaba (prijatelja Allahovega poslanca, mir z njim) Nu'mana ibn Mukrina el-Muzenija, preden se je začel boj, kako govori: »Moj Allah, daj čast in dostojanstvo Tvoji veri, daj zmago Tvojim sužnjem, daj da bo Nu'man prvi mučenec danes, moj Allah jaz te prosim, da me razveseliš danes z zmago v kateri bo počaščen in dostojanstven islam. Recite amin (uslišaj molitev) Allah naj se vas usmili.«
Ali je v tej molitvi iskanje tuzemskih uživanj in dobrot?
Poslušajmo, kaj so rekli odposlanci Mukavkisa, ko so se vrnili k njemu od Amra bnu El-Asa, v času obleganja trdnjave Babilon, oni so rekli: »Videli smo narod, ki ima skromnost raje od ošabnosti, nobeden od njih ne teži in nimajo potrebe po temu svetu, sedijo na tleh, njihov vodja pa kot, da je eden med njimi, ne moreš razlikovati njihovega starejšega od mlajšega niti njihovega gospoda od sužnja – konec citata.
O tem govori Tomas Karlajl v svoji knjigi ''Heroji'', kot odgovor na dvome, da se je islam širil z močjo in sabljo: »Oni govorijo, da se vera ne bi širila, če ne bi bilo sablje, toda kaj je tisto, kar je našlo in pridobilo sabljo? To je moč te vere in ona je zares resnica in novo mišljenje, prvo se je začela razvijati v glavi enega človeka, ki se smatra le kot posameznik proti celemu svetu in če bi ta posameznik vzel sabljo in se zoperstavil nasproti svetu, je rédkokdàj na izgubi. Na splošno menim, da se resnica sama širi na način primeren sami situaciji, mar niste videli, da krščanstvu ni bilo ogabno uporabiti sabljo, dovolj vam je tisto, kar je naredil Karel Veliki s saksonskimi plemeni in ni mi važno ali se je resnica širila s sabljo ali jezikom ali kakšnim drugim sredstvom, pustimo naj resnica širi svojo moč z govorništvom ali novinarstvom ali ognjem, pustimo jo naj se bori in trudi s svojimi rokami, nogami in nohti, ker ona ne bo poražena, razen če bo zaslužila, da bo poražena- konec citata.«

 

NAČELA ISLAMA ZAVRAČAJO KRUTOST IN NASILJE

Vera islam je vera milosti, sočutja in usmiljenja, ki poziva k zavračanju krutosti in surovosti (barbarstva). Poziva ljudi, naj sledijo zgledu poslanca islama, za katerega Vzvišeni Allah pravi: »Samo zaradi Allahove milosti si mil in blag do njih. Če pa bi bil grob ter trdega srca, bi zagotovo odšli od tebe.«
Islamski nauki spodbujajo milost, sočutje in prijaznosti do vsakega slabotnega in reveža, Poslanec, mir z njim, pravi: »Milostnim se bo usmilil Milostni, bodite milostni do tistih, ki so na Zemlji, pa se vam bo usmilil tisti, ki je na nebesih.«  
(Navaja se v Sahihul-Džamiu št. 3522 in v Es-Sahiha št. 925)
Milost islama je celo presegla samo milost do ljudi ter vključila tudi milost do živali za katero so ljudje nagrajeni, zato ker je bilo oproščeno človeku, ker je bil usmiljen do živali in dobrodelnosti do nje, Poslanec, mir z njim, je dejal: »Ko je neki človek hodil po poti, je postal žejen, najdel je vodnjak, spustil se je vanj in se napil, potem je prišel ven iz njega, nato je zagledal psa, ki zaredi žeje sopi in je prah, človek je dejal: ‘Tega psa je doletela žeja, tako kot je mene doletela žeja.’ Potem se je spustil v vodnjak, napolnil svojo obuvalo z vodo in ga držal z usti, vse dokler ni splezal iz vodnjaka, nato je napojil psa. Allah se mu je za to dejanje zahvalil in mu odpustil (njegove grehe). Prijatelji (ashabi) so rekli: »O Allahov poslanec, ali imamo nagrado tudi za ravnanje z živalmi? « On pa je dejal: »Za vsako živo žival  imate nagrado. « (Navaja ga El-Buhari)
Po drugi strani pa zaradi vznemirjanja živali, neusmiljenosti in pomanjkanja sočutja do njih, si je neka ženska zaslužila Allahovo jezo ter je vstopila v Ogenj. Poslanec, mir z njim, je rekel: » Ženska je vstopila v Ogenj zaradi mačke, zaprla jo je, vse dokler ni umrla; ni je niti nahranila niti napojila, niti je ni pustila naj je žuželke (mrčes) po zemlji. «
Zelo veliko je plemenitih poslanskih smernic, ki pozivajo k dobrodelnosti in prijaznosti do živali in če je takšno usmiljenje islama do živali, kaj meniš potem, kakšno je šele do človeka, ki ga je Vzvišeni Allah odlikoval in počastil nad vsemi bitji.

PRAVILA VOJSKOVANJA  V ISLAMU IN RAVNANJE Z BOJEVNIKI POJASNJUJEJO PRAVIČNOST ISLAMA IN PREZIRANJE NEPRAVIČNOSTI

Vojna v islamu ni muha (poželjenje) v dušah muslimanov, dokaz temu so njihova odlikovanja v mnogih znanostih in tehnikah, kot so matematika, medicina, astronomija, časovna ura, ladjedelstvo, arhitektura, dekoracija in drugih umetnostih, vendar oni niso posebno pozornost nameniti vojaškemu oboroževanju, in ga spremljali, da bi ga razvijali. To je nedvomno napaka, ker oni čeprav nosijo v sebi človeške, prijateljske občutke, jih le-ti niso smeli odvrniti od pozornosti do vojaške oborožitve, pa tudi od dolžnosti je, da morajo imeti v mislih premišljevanje njihovih sovražnikov, ki so vsadili zle namene v svoje glave, njihov cilj je bil širitev nereda (zla) na zemlji. Pomen zastraševanja je omenjen v Kur’anu v govoru Vzvišenega Allaha: »In zanje pripravite kolikor zmorete od sile in konjev, da z njimi ustrahujete Allahove sovražnike in vaše sovražnike /…/.«
(El-Anfal (Plen): 60. verz.)
Nujneje pa je bilo, da se utrdijo z močno oborožitvijo, ki bi izvajala pomen zastraševanja drugih, omenjenega v častnem Kur’anu, tako da ne bi napadali pravične in miroljubne ljudi. S tem zastraševanjem se ne namerava napad na varne civile in miroljubne ljudi, niti strast po ubijanju, niti uživanje ob gledanju trpljenja bolnikov in poslušanju stokanja ranjenih, niti mrcvarjenje mrtvih teles in maščevanje z mučenjem ujetnikov. Vojskovodja in zmagovalec Salahuddin (Ejubi) je zdravil ujetnike, jih obiskoval in napajal ter bi v nekaterih redkih primerih, ki bi se nenamerno zgodili, celo jokal. Vojna pri muslimanih ni blaznost v kateri uživa blaznež, se v njej valja, premetava in trpi, ampak je to vojna, ki preprečuje krivico (tiranijo), razširja pravičnost in varnost v družbi. S tem, da je osnova v islamu, glede medsebojnih odnosov z drugimi narodi, mir in premirje, je islam predpisal tudi vojno ter jo ukazal - potem, ko se uresničijo vse poti poziva k miru - in to v petih stanjih, ki so:
1. Pri obrambi svojega življenja, družine in mesta (države) v katerem se živi, ker Vzvišeni Allah pravi: »In na Allahovi poti se bojujte s tistimi, ki se bojujejo proti vam, toda ne napadajte prvi! Ker Allah ne mara tistih, ki napadejo prvi.«
2. Pri odstranjevanju nepravičnosti (tiranije) od tlačenih in pomaganje zatiranih in to je ravno tisto, kar naredi, da je vojna v islamu humana (človekoljubna), ker Vzvišeni Allah pravi: »In zakaj se ne bi borili na Allahovi poti in za zatirane moške, ženske in otroke, ki prosijo: ‘Gospodar naš, odpelji nas stran od tega mesta, čigar prebivalci so nasilneži, in daj nam s tvoje strani zaščitnika, in daj nam s tvoje strani nekoga, ki nam bo pomagal!’«
3. Pri kršitvi ugovorov in neizpolnjevanju pogodb in konvencij, Vzvišeni Allah pravi: »In če prelomijo svoje prisege, zatem ko so prisegli, in žalijo vašo vero, se bojujte proti voditeljem nevere, da bi prenehali, saj za njih zares ne velja prav nobena prisega. Mar se ne boste bojevali z ljudmi, ki so prelomili svoje prisege, hoteli izgnati Poslanca in so prvi začeli (z napadom)?! Mar se jih bojite? Allah ima večjo pravico do tega, da se Ga bojite, če ste zares verniki.«
4. Kot vzgojna mera za nasilno skupino, ki je izstopila iz islamske skupnosti in ki zavrača pravičnost in pomiritev. Vzvišeni Allah pravi: »Če se spreta dve skupini vernikov, ju pomirite! Če ena skupina vendarle postane nasilna do druge, se bojujte proti nasilni skupini, vse dokler se ne pokori Allahovim predpisom! Če stori tako, nepristransko pomirite skupini in bodite pravični! Allah zares ljubi pravične!«
5. Pri obrambi in zaščiti vere pred ničvredneži, ki jo podcenjujejo in boj proti tistim, ki stojijo kot ovira na poti dostavljanja Allahovega zakona ljudem ali mučijo tiste, ki verujejo v to vero ali odvračajo tiste, ki hočejo stopiti v to vero. Zato, ker je to globalni (svetovni) poziv, ki ni omejen le na določen narod, ampak ima vsak pravico prisluhniti temu pozivu in ga spoznati z vsem, kar nosi v sebi od dobrote in pravičnosti med vsemi ljudmi in potem se odloči ali bo sprejel islam.
Glede vojn zaradi okupacijskega širjenja ozemlja in širjenja vpliva, da bi se izkoriščevala bogastva narodov ali maščevalne vojne, ki imajo za rezultat uničevanje in rušenje ali vojne pokazovanja mišic, bahanja in hvaljenja z močjo, vse to je islam prepovedal, zato ker je vojna v islamu zaradi Allaha in zaradi povzdigovanja Njegove besede in ne zaradi osebnih muh in tuzemskega pohlepa. Vzvišeni Allah pravi: »In ne bodite kot tisti, ki so odšli s svojih domov iz domišljavosti, postavljajoč se pred ljudmi /…/.«

 

 

 

 

 

 

 

 

PRAVILA VOJSKOVANJA V ISLAMU

Čeprav je islam dovolil boj, v primeru, ko je to neizogibno, ima islam pravila in etiko vojskovanja oz. bojevanja, Poslanec, mir z njim, pravi: »Borite se v Allahovem imenu in na Njegovi poti, borite se proti tistim, ki ne verujejo v Allaha, ne goljufajte (glede plena), ne kršite ugovora, ne masakrirajte telesa in ne ubijajte otrok.«
Iskreni Ebu Bekr, naj bo Allah z njim zadovoljen, prvi halifa Allahovega poslanca, mir z njim, je dejal vojskovodjem, ko jih je pošiljal v vojne: Zapovedujem vam deset (stvari) ter si jih zapomnite od mene: »Ne izdajajte (zaupanja), ne kradite od vojnega plena in ne kršite sporazumov. Ne mrcvarite (mrtvih), ne ubijajte majhnih otrok, ne ubijate starcev in stark, ne ruvajte in sežigajte palm, ne sekajte plodno drevo, ne koljite ovce, krave niti kamele razen, da se prehranite. Naleteli boste na ljudi, ki so osamili v samostanih in jih pustite (na miru) ter tistemu čemur so se oni posvetili.«

 

UJETNIKI V ISLAMU

V islamu ni dovoljeno poniževanje, mučenje, zastraševanje in pohabljanje ujetnikov, prav tako tudi jih ni dovoljeno mučiti z lakoto in žejo, tako da umrejo, ker Vzvišeni Allah pravi: delili so hrano siromakom, sirotam in sužnjem, čeprav so so si je tudi sami želeli. »Hranimo vas samo Gospodu na ljubo. Od vas ne pričakujemo ne priznanja ne hvaležnosti.
Celo nasprotno, do njih se je potrebno plemenito, prijazno in sočutno obnašati. Ebu Aziz ibn Umejr, brat Mus'aba ibn Umejra, pravi: Bil sem med ujetniki v dnevu boja na Bedru, Allahov poslanec, mir z njim, pa je dejal: »Lepo se obnašajte z ujetniki!« Jaz sem bil pri eni skupini od Ensarjev in ko bi pristopili k svojemu kosilu ali svoji večerji bi jedli datlje, mene pa bi nahranili s pšenico, zaradi priporočila Allahovega poslanca, mir z njim.
Islam spodbuja in želi, da se ujetniki osvobodijo, Allahov poslanec, mir z njim, pravi: »Osvobodite ujetnike, nahranite lačne in obiskujte bolnega.«  


STANJE PREMAGANIH

Ne napadati na njihovo čast, ne ropati njihovega premoženja, ne podcenjevati njihovega dostojanstva in jih ne poniževati, ne uničevati (rušiti) njihove domove, ne hiteti z maščevanjem nad njimi in ne veseliti se njihovi nesreči, ampak je potrebno popravljanje (stanja), ukazovanje na dobro in odvračati od slabih oz. zlih dejanj ter vzpostavljanje pravičnosti, ker Vzvišeni Allah pravi: »Tistim, ki bodo, če jih utrdimo na Zemlji, vestno opravljali molitev, dajali obvezno miloščino, spodbujali k dobremu ter odvračali od zla (bomo zares naklonili zmago). Na koncu pa se vse vrača Allahu. «
Oni imajo svobodo v opravljanju svojih verskih prepričanj, brez kakršnegakoli pritiska, ki bi lahko vplival na njihovo opravljanje verskih obredov in simbolov, tako se ne bodo rušile njihove cerkve in polomili njihovi križi.
Najboljši dokaz temu je obljuba, ki jo je dal Omer bnu El-Hattab, naj bo Allah z njim zadovoljen, prebivalcem Jeruzalema, ko je vstopil vanj kot zmagovalec, on je dejal: »V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega. To je obljuba, ki jo je dal Allahov suženj, Omer bnu El-Hattab, vodja pravovernih, prebivalcem Jeruzalema, glede varnosti: Jaz jim dajem varnost glede njihovih življenj, njihovih premoženj, njihovih cerkva in njihovih križev /…/. Nihče med njimi ne bo prisilno zapustil svojo vero, niti se jim ne bo delala nobena škoda /…/.«
Ali je bila zgodovina kdajkoli priča takšni plemenitosti, pravičnosti in strpnosti (tolerance) s strani zmagovalca, premagovalca nad premaganim poražencem?! Čeprav je bil on - naj bo Allah z njim zadovoljen -, resnično, zmožen pogojevati, karkoli je hotel od pogojev, toda tu gre, zares, za pravičnost in izvajanje Allahovih zakonov nad vsemi ljudmi. Oni imajo svobodo jesti in piti, kar jim dovoljuje njihova vera od hrane in pijače, ne smejo se ubijati njihove svinje in izlivati njihov alkohol, in v zvezi s civilnimi zadevami, kot je vprašanje poroke, ločitve, in finančnih transakcij, imajo svobodo vse to praktično izvajati v skladu z njihovimi prepričanji in tako kot verujejo.

STANJE NEMUSLIMANOV V ISLAMSKI DRŽAVI

Tisti nemuslimani s katerimi je sklenjen dogovor, se jim ne sme delati nasilja in krivice, zmanjševati njihovih pravic ali slabo z njimi ravnati, ker Vzvišeni Allah pravi: »Allah vam ne prepoveduje delati dobrega in da ste pravični do tistih, ki se ne bojujejo z vami zaradi vere in ki vas ne preganjajo z vaših domov. Allah resnično ljubi pravične.«
In tudi zaradi govora Poslanca, mir z njim, ki pravi: »Tisti, ki stori krivico tistemu s katerim je sklenjen dogovor ali mu zmanjša njegovo pravico ali ga obremeni čez njegove zmožnosti ali vzame od njega brez njegovega zadovoljnega soglasja, ga bom jaz premagal (prepričal) z dokazi na Sodnem dnevu.«
Celo nasprotno, potrebno je z njimi ravnati lepo, jim želeti dobro in težiti k tistemu, kar je koristno za njih. Od Enesa, naj bo Allah z njim zadovoljen, se navaja: Eden izmed judovskih dečkov je stregel Allahovega glasnika, mir z njim, in je zbolel. Allahov poslanec, mir z njim, pa je dejal svojim prijateljem: »Pojdite z menoj k njemu, da ga obiščemo.« Prišli so k njemu – njegov oče pa je stal poleg njegove glave – Allahov poslanec, mir z njim, mu je dejal: »Reci ni drugega boga razen Allaha, jaz pa ti bom zagovornik glede teh besed na Sodnem dnevu.« Deček je začel gledati v svojega očeta, oče pa mu je rekel: »Poslušaj, kaj ti pravi Ebu Kasim .« Nato je deček rekel: »Pričam, da ni drugega boga razen Allaha in pričam, da je Muhammed Allahov poslanec.« Potem je Allahov poslanec, mir z njim, dejal: »Hvala Allahu, ki ga je rešil Peklenega ognja.«
Prenaša se od Abdullaha bnu Amra, da je ob neki priložnosti njegova družina zaklala zanj eno ovco in ko je on prišel k njim, je dejal: ‘Ali ste dali (nekaj mesa) našemu sosedu Judu, ali ste dali našemu sosedu Judu?’ Slišal sem Allahovega poslanca,
mir z njim, da je dejal: »Toliko mi je angel Gabriel (ar. Džibril) priporočal pravice soseda, da sem pomislil, da mu bo pripadel delež v dediščini. «

ISLAMSKA NAČELA POTRJUJEJO PRAVIČNI IN VSESPLOŠNI MIR IN TAKO ISLAM POZIVA K:

1. Veličasnemu spoštovanju človeškega življenja. V islamu je življenje zelo dragoceno in cenjeno, ki se mora varovati, imeti svoj položaj in značaj, zato je tudi islamska zakonodaja v islamu ukazala kazensko povračilo z ubijanjem ubijalca - če gre za namerni uboj – v primeru nenamernega (zmotnega) uboja je islam predpisal krvnino, to pa je določena premoženjska vrednost, ki se da zastopnikom (družini) umorjenega in ona ni vrednost za umorjenega, ampak premoženjsko (denarno) nadomestilo za škodo, ki ga je doživela družina ubitega. Odkupnina (za tistega, ki je ubil nenamerno) pa je osvoboditev sužnja, če pa tega ni zmožen se bo postil dva zaporedna meseca, če pa tudi to ni zmožen, bo nahranil 60 siromakov. Ta odkupnina (keffareh) je bogoslužje, ki ima za cilj približevanje k Allahu, želeč Allahovo odpustitev za greh, ki se je zgodil nenamerno. To vse pa je zaradi obvarovanja človeških življenj in varovanja življenj posmeznikov pred poigravanjem z življenjem ter da se zagrozi nasilnim osebam, da ne bi izvršile kaznivo dejanje umora, zato ker tisti, ki ve, da bo ubit, če bo on koga (namerno) ubil, bo to dejanje opustil in zapustil svoje zle namene. Če ne bi bila kazen za uboj tudi uboj, se ne bi prenehalo z zlom in njegovim izvrševanjem. Temu sledijo vse kazenske sankcije v islamu in one najbolj odvračajo (od kaznivih dejanj) in so najučinkovitejše, postavljene so le zaradi obvarovanja človeka in varovanja njegovih pravic. Vzvišeni Allah pravi: »In v povračilu (za umor) boste imeli življenja, o vi, z razumom obdarjeni, da bi lahko bili bogaboječi.«
Islam se ni zaustavil le pri teh kaznovanjih na tem svetu, ampak je določil za namerni uboj mučenje na drugem (večnem) svetu, ki je predstavljena v Allahovi srdi nanj in njegovim hudim mučenjem na onstranstvu. Vzvišeni pravi: »In kdor namerno ubije vernika, kazen zanj je Pekel, v katerem bo večno, Allah se bo nanj razsrdil, ga preklel in zanj pripravil ogromne muke.«
2. Islam gleda na vse ljudi enako, oni so enaki v osnovi ustvarenja in razvoja, tako moški kot ženske. Vzvišeni Allah pravi: »O, ljudje! Bodite vdani svojemu Gospodarju, ki vas je ustvaril iz ene osebe in od nje je ustvaril njegovo ženo ter od njiju razkropil številne moške in ženske. In bodite vdani Allahu - v čigar imenu drug drugega prosite - in pazite na sorodstvo, zakaj Allah resnično stalno bdi nad vami.«  
Allahov poslanec, mir z njim, pa je dejal: »Ljudje so sinovi Adama, Adam pa je ustvarjen iz zemlje.«  
In na osnovi te enakosti, ki jo islam potrjuje, so tudi vsi ljudje po islamski zakonodaji enaki glede svobode. Ta slogan je izrekel Omar bnu El-Hattab, naj bo Allah z njim zadovoljen, pred 14. stoletji, dejal je: »Od kdaj ste naredili ljudi za sužnje, njihove matere pa so jih rodile svobodne!«
(Življenjepis Omerja, navajata ga Ibn El-Dževzi in Ibn Abdul-Hakem v ‘Futuh Misr’)
3. Potrjevanje enotnosti vere. Vera je v splošni osnovi od Allaha samo ena, od Adama, mir z njim, pa vse do pečata glasnikov in poslancev vere Muhammeda, mir z njim. Tako imajo vsi glasniki vere eno vero in to je enoboštvo (monoteizem) in čaščenje samo Allaha, v skladu s tistim, kar je bilo uzakonjeno, nebeške knjige pa so razodetja od Blagoslovljenega in Vzvišenega Allaha. Vzvišeni Allah pravi: » Predpisuje vam isto vero kakor Noetu, in isto, kot jo razodevamo tebi. Tu so vse zapovedi Abrahamu, Mojzesu in Jezusu: »Izpovedujte pravo vero in ne razhajajte se!«
In Vzvišeni pravi: » Mi smo ti razodevali enako, kot smo razodevali Noetu in glasnikom vere za njim, in razodeli smo Abrahamu, Izmaelu, Izaku, Jakobu, asbatom (Allahovi potomci vere od potomcev Jakoba), Jezusu, Jobu, Jonu, Aaronu ter Salomonu; Davidu pa smo dali Zebur (Psalme). (163) In nekatere poslance smo ti že omenili prej, nekaterih poslancev pa ti nismo omenili. In Allah je direktno govoril z Mojzesom. (164) Poslance, prinašalce radostnih novic in svarilce, da ne bi imeli ljudje po poslancih pri Allahu nobenega opravičila več. In Allah je Vsemogočen, Najmodrejši.«  
Islamska zakonodaja je šla po poti, ki odpravlja rasizem, prezirno strankarstvo in zavrača sporekanje, medsebojno sovraštvo in nestrpnost med ljudmi, pri tem pa je verovanje v poslance in predhodne nebeške knjige naredil od osnovnih verskih stebrov, ker Vzvišeni Allah pravi: Recite: »Verujemo v Allaha in v to, kar je bilo razodeto nam in kar je bilo razodeto Abrahamu, Izmaelu, Izaku, Jakobu in asbat (njegovim potomcem) in kar je bilo dano Mojzesu, Jezusu in kar je bilo dano glasnikom vere od njihovega Gospodarja. Med njimi ne delamo razlik in mi smo Mu predani (smo muslimani).«
•    Kur'an gleda na Mojzesa, mir z njim, s katerim je Allah govoril, kot na ugledneža in tistega, ki je blizu Allaha. Vzvišeni pravi: » O verniki! Ne bodite kakor oni, ki so vznemirjali Mojzesa, Allah pa ga je rešil ( od tistega, kar so govorili) in on je pri Allahu med uglednimi.«
Kur'an gleda na Tevrat (Peteroknižje) , ki je bilo njemu razodeto kot vodilo in svetlobo. Vzvišeni Allah pravi: »Mi smo resnično razodeli Toro, v kateri sta vodilo in svetloba. Po njej so judom sodili glasniki vere, ki so se predali (Allahu), pobožnjaki in rabini s tistim, kar jim je bilo zaupano glede čuvanja Allahove knjige, in bili so ji priča. Zato se ne bojte ljudi, temveč se bojte Mene in ne prodajajte Mojih ajetov(verzov, znamenj, čudežev) za majhno vrednost. Tisti, ki ne sodijo po tem, kar je objavil Allah, so pravi neverniki.«
Na Izraelove sinove, Mojzesov narod, gleda kot na plemenit narod, ki je bil odlikovan nad drugimi narodi v tistem času. Vzvišeni Allah pravi: »O, potomci Izraelovi, spomnite se blagoslovov, s katerimi sem vas obdaril in vas odlikoval pred drugimi narodi.«
•    Prav tako Kur'an gleda na Jezusa, mir z njim, kot na plemenitega glasnika vere in da je on resnično Allahova beseda, ki jo je On dal v Marijo (Allahova beseda pomeni, da je on ustvarjen z Allahovim ukazom njegovega oblikovanja in to je bila beseda ''bodi'' in ni ustvarjen s spolnim odnosom moškega in ženske, ki je znani Allahov proces v ustvarjanju človeka) in Njegov duh ( to ne pomeni, da je on del od Vzvišenega Allaha, ki je prišel iz Njega in se odvojil od Njegovega bitja, ampak se tukaj misli, da je on od Slavljenega in Vzvišenega Allaha, tako kot Vzvišeni Allah pravi: »Podredil vam je vse, kar je na nebesih in na zemlji; vse prihaja od Njega. Resnično to so, znamenja za razmišljajoče.«
El-Džasija (Klečeči): 13. verz.
In besede Vzvišenega Allaha: »In od Allaha je vsaka blaginja, ki jo uživate.« En-Nahl (Čebele); 53. verz.
Vzvišeni Allah pravi: Ko so angeli rekli: »O, Marija, Allah te osrečuje s svojo besedo, ime mu je Mesija, Jezus, Marijin sin, ugleden bo na tem svetu in v Onstranstvu in bo izmed tistih, ki so (Allahu) blizu. (45) Pogovarjal se bo z ljudmi kot novorojenček in kot odrasel ter bo eden izmed krepostnih.«
In gleda na devico Marijo, mir z njo, kot na iskreno. Vzvišeni Allah pravi:
»Mesija, Marijin sin, ni drugega kot poslanec, pred katerim so že bili poslanci. In njegova mati je potrjevala resnico. Bila sta jedla hrano! Poglej, kako jim pojasnjujemo jasne dokaze, nato poglej, kako se obračajo (od resnice).«
Kur'an gleda na Indžil  (Evangelij) enako kot gleda na Tevrat (Tora- Peteroknižje), da sta vodili in svetlobi, Vzvišeni Allah pravi: »In po njihovih sledeh smo poslali Jezusa, Marijinega sina, ki je potrdil resničnost tega, kar je bilo pred njim v Tori. In dali smo mu Evangelij, v katerem sta vodilo in svetloba, potrjujoč resničnost tega, kar je bilo pred njim v Tori, ter vodilo in poduk bogaboječim.«
Na tiste vernike, ki so sledili Jezusa, mir z njim, gleda kot na usmiljen in blag narod, Vzvišeni Allah pravi: »Potem smo, za njimi, enega za drugim poslance Naše pošiljali, vse dokler nismo Jezusa, sina Marijinega, poslali, kateremu smo Evangelij dali, srca njegovih slednikov pa smo navdali z blagostjo in usmiljenjem. Meništvo pa so sami uvedli kot novost. Nismo jim ga predpisali, sami so ga izbrali v želji zadovoljiti Allaha. Toda niso se ga zvesto držali, zato bomo nagradili le vernike med njimi; mnogo je namreč nevernikov med njimi.«
Vsak musliman mora verjeti v vse glasnike in poslance vere ter verjeti v resničnost vseh knjig, ki so jim bile od Allaha razodete, Vzvišeni Allah pravi: »Resnično tisti, ki zanikajo Allaha in njegove poslance, želijo ločevati med Allahom in njegovimi poslanci in pravijo: "Verujemo v nekatere in zanikamo nekatere." In želijo ubrati vmesno pot med tem. (150) Takšni so zares pravi neverniki. In za nevernike smo pripravili ponižujoče muke.«  
Prav tako mora spoštovati, povzdigovati in vrednovati vsak zakon in pot, ki so ga oni začrtali svojim ljudstvom, da ima odnos bratstva in ljubezni do tistih, ki potrjujejo resničnost in verjamejo v njih, pred poslanstvom poslanca Muhammeda, mir z njim, Vzvišeni Allah pravi: »Naš Gospodar! Odpusti nam in našim bratom, ki so prednjačili pred nami v verovanju/…/.«
In s poslanstvom Poslanca (Muhammeda), mir z njim, pečatom vseh glasnikov vere, je prenehalo razodetje iz nebes, ker Vzvišeni Allah pravi: »Muhammed ni oče nobenega od vaših ljudi, marveč je Allahov poslanec in pečat glasnikov vere./…/«
In tisto, kar je njemu razodeto iz verske zakonodaje je razveljavilo tisto, kar je bilo prej od verskih zakonov in je potrebno z ustreznostjo te razveljavitve delati po njegovem, mir z njim, verskem zakonu in opustiti vse druge zakone. Ta razveljavitev ne pomeni zanikanje nebeških verskih zakonov, ampak verovanje v te zakone, vendar ne sme se postopati po teh zakonih. Vzvišeni pravi: »In kdor prevzame drugo vero, razen islama, mu nikoli ne bo sprejeta in na onstranstvu bo eden od pogubljenih.«
Islamski verozakon zahteva od drugih pripadnikov nebeških verozakonov, da verujejo tako kot verujejo pripadniki islama; v vse poslance in glasnike vere, ki so bili poslani od Allaha in vse nebeške knjige, ki so jim bile razodete, Vzvišeni Allah pravi:
»Če bodo verovali v to, v kar ste verovali vi, bodo vodeni (na Pravo pot), če pa se obrnejo stran, bodo le v razkolništvu. Allah te bo zaščitil pred njimi in On je tisti, ki vse sliši in je Vseveden.«
Islamski verozakon je v primeru razhajanja (razkolništva) čist od vsakega, ki mu se zoperstavlja in kljubuje, Vzvišeni Allah pravi:
»Zares s tistimi, ki so se v svoji veri razdelili in so postali ločine nimaš prav nič skupnega. Odločitev o njih je pri Allahu, ko jih bo obvestil o tem, kar so bili počeli. (159) Kdor pride z dobrim delom, mu zanj pripada deset podobnih. Kdor pa pride s slabim delom, bo poplačan le z njim podobnim. In ne bo se jim zgodila krivica. (160) Reci: "Resnično me je moj Gospodar usmeril na Pravo pot, k veri pokončnosti, veri Abrahama, pravovernega, ki ni bil od malikovalcev.«
Metoda, ki jo islamski verozakon sledi pri pozivu pripadnikov drugih verstev je metoda konstruktivnega (plodnega) dialoga, ki združuje besedo na Gospodovi metodi in poziva ljudi k pohvalni morali, ki jo je Allah ukazal, Vzvišeni Allah pravi:
Reci: »O, pripadniki Knjige, pridite k besedi, ki je enaka med nami in vami - da ne častimo (nikogar) razen Allaha in da poleg Njega ničesar ne jemljemo za božanstvo in da si ne bomo vzeli drug drugega za gospodarja namesto Allaha.« Toda če se obrnejo proč, potem reci: »Bodite priče, da smo muslimani.«
Prav tako je potrebno spoštovati občutke tistih, ki se razhajajo v verovanju ter jih ne zmerjati, zaradi njihovih prepričanj in veroizpovedi, ker Vzvišeni Allah pravi:
»In ne psujte tistih, h katerim molijo namesto k Allahu, da ne bi oni nato iz sovraštva in nevednosti psovali Allaha.«
Od slednikov islama se zahteva, da razpravlja in debatira s tistimi, s katerimi se razhaja na najlepši način, zato ker Vzvišeni Allah pravi: »In s sledniki Knjige razpravljaj samo na najlepši način, razen z nepravičnimi med njimi. In recite: »Mi verajmemo v to, kar se razodeva nam in v tisto, kar je bilo razodeto vam. Naš Bog in vaš Bog sta eden in isti, Njemu smo mi predani.«
In Vzvišeni Allah pravi: »Kliči ljudi na pot svojega Gospodarja z modrostjo in z lepim nasvetom! Razpravljaj z njimi karseda vljudno!.«
Prisiljevanje ljudi, da sprejmejo islam ni od metode islamskega poziva, kot smo že prej rekli, zaradi govora Vzvišenega Allaha:
»Ni prisile v vero, saj je razlika med Pravo potjo in zablodo jasna.«
In to zato, ker je islamska metoda predstavitve islama nemuslimanom, brez ukazovanja na dolžnost sprejetja le-tega, prepovedano je prisiljevanje v islam, kar se v islamu razume kot napotitev kazanja na Pravo pot, napotitev sprejemanja pa je v rokah Slavljenega in Vzvišenega Allaha, Vzvišeni Allah pravi: In reci: »Resnica prihaja od vašega Gospodarja, kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje. « Resnično smo za krivičnike že pripravili Ogenj, katerega zid jih bo obdajal. In če bodo klicali na pomoč, se jim bo pomagalo z vodo, ki je podobna staljeni kovini, ki jim bo opekla obraze. Kako grozljiva pijača in kako grozno bivališče!
Islam je pravičen v vsaki stvari, tudi glede tistih, ki se razhajajo v verovanju, Vzvišeni Allah pravi: »In ukazano mi je, naj vam pravično sodim. Allah je naš in vaš Gospodar, nam pripadajo naša, vam pa vaša dejanja! Ni potrebno, da eni drugim dokaze prinašamo; Allah nas bo vse zbral in Njemu se bo vse vrnilo!«
4. Islam spodbuja k plodnemu medsebojnemu pomaganju, ki prinaša dobro vsem in vodi k uresničevanju tistega v čem je korist za človeško družbo, Vzvišeni Allah pravi: »In pomagajte drug drugemu v dobrodelnosti in bogaboječnosti in ne pomagajte drug drugemu v grehu in napadanju. In pazite se Allaha. Allah zares ostro kaznuje.«
Ibn Omer, naj bo Allah z njim zadovoljen, navaja: Neki človek je prišel k Allahovemu glasniku, mir z njim, in rekel: »O Allahov poslanec, kateri ljudje so Allahu najljubši in katera dejanja so Allahu najljubša?« Allahov poslnec, mir z njim, je dejal:« Allahu najljubši ljudje so tisti, ki najbolj koristijo ljudem, najljubša dejanju pri Vsemogočnem Allahu so: razveselitev muslimana ali odstranitev njegove težave ali odplačevanje njegovega dolga ali odpravljanje njegove lakote, da grem pomagati bratu, ko mu je potrebno, je meni ljubše, kot pa da bi bil v itikafu  v tej molilnici (molilnica v Medini) mesec dni, in kdor obvlada svojo jezo, mu bo Allah prekril njegovo sramoto in kdor brzda jezo, čeprav jo lahko ne glede na posledice pokaže, bo Allah napolnil njegovo srce z upanjem na Sodnem dnevu in kdor bo pomagal bratu, vse dokler ne izpolni njegove potrebe, bo Allah utrdil njegove noge v dnevu, ko bodo noge začele kloniti ( Zares slaba morala pokvari dejanje, tako kot kis pokvari med).«
Navaja ga Et-Taberani v 'El-Mudžemu el-Kebiru', El-Albani meni, da je hadis verodostojen v Es-Silsile Es-Sahihah.
Islamska vera je utrla pot za uresničenje tega cilja, med katero spada:
•    Spodbujanje k pozivu na medsebojno življenje in spoznavanje med narodi, skladno z Gospodovo metodo, ki temelji na enoboštvu (monoteizmu) in priznavanjem poslancev vere in nebeških knjig, zato ker Vzvišeni Allah pravi:
»O ljudje, Mi smo vas iz enega moža in ene žene ustvarili in delimo vas na ljudstva in plemena, da bi se spoznali. Najuglednejši med vami je pri Allahu tisti, ki se Ga najbolj boji.«
•    Spodbujanje na ljubezen dobrega do vseh ljudi, Ebu Hurejra, naj bo Allah z njim zadovoljen, navaja: Allahov poslanec, mir z njim, je vprašal: »Kdo bo vzel od mene to, kar bom govoril (moje besede) in delal po njih ali po poučil drugega, da dela po njih?« Ebu Hurejra je dejal: 'Jaz, o Allahov poslanec.' On me je prijel za roko in je naštel pet stvari govoreč: »Varuj se prepovedanih stvari in boš najbolj pobožen med ljudmi, bodi zadovoljen s tistim, kar ti je Allah dodelil in boš najbogatejši med ljudmi, delaj dobro svojemu sosedu in boš vernik, želi ljudem tisto, kar želiš sebi in boš musliman in ne smej se veliko, ker veliko smeha omrtviči srce.«
•    Spodbujanje na ponujanju svetovanja drugih. Allahov poslanec, mir z njim, pravi: »Vera je svetovanje.« Mi smo vprašali: » Komu, o Allahov poslanec?« On je dejal: » Allahu (to pomeni, iskrenost v vsemu, kar je Allahu ukazal in opustitev vsega, kar je prepovedal Allah, iskrenost v enotnosti Allaha in v bogoslužju samo Njemu, svetovanje pomeni iskrenost v nečem, vse dokler se ne opravi, tako kot je Allah ukazal) in Njegovi Knjigi (iskrenost v njenem poglobljenem proučevanju in premišljevanju, sledenju tistega, kar se nanaša na Allahove ukaze in izogibanju vseh prepovedi v njej) in Njegovemu Poslancu ( to pomeni iskrenost v sledenju njegovih ukazov in izogibanju njegovih prepovedi ter sledenju in obrambi njegove poti) in voditeljem muslimanov (to pomeni molitev za njih, poslušnost in pokornost njim v znanih stvareh, sodelovanju z njimi v dobrih dejanjih, ukazovati jim na dobra dejanja in jih odvračati od slabih dejanj na lep način) in navadnim ljudem ( v njihovem podučevanju in razumevanju vere, njihovem pozivu k Vzvišenemu Allahu ter njihovem ukazovanju na dobra dejanja in njihovem odvračanju od slabih dejanj).«
•    Spodbujanje k ukazovanju na dobra dejanja in odvračanju od slabih dejanj z vsemi sredstvi in načini, vsak posameznik glede na svoje sposobnosti in zmožnosti, ker je to varnostni ventil, ki varuje narod, da se v njemu ne razširi krivičnost (tiranija) in pokvarjenost, da se v narodu ne izgubijo pravice in prevlada v njemu zakon džungle. In tako z ukazovanjem na dobra dejanja in odvračanjem od slabih dejanj, se nevednež poduči, probudi nemarnež, grešnik popravi, tistemu pa, ki je že napoten na pravo pot, se mu s tem pomaga, ker Vzvišeni Allah pravi: »In bodite narod, ki bo pozival k dobremu, nagovarjal k spodobnemu vedenju ter odvračal od zla; takšni so zares uspešni.«
Allahov poslanec, mir z njim, pravi: » Kdor med vami vidi slabo dejanje, naj ga odstrani z roko, če pa to ne bo zmožen, naj ga z jezikom, če pa tudi to ni zmožen, potem pa s svojim srcem, to pa je najslabši iman (verovanje).«
•    Spodbujanje k iskanju znanja in podučevanja, Vzvišeni pravi:
 Reci: »Mar so tisti, ki vedo, enaki tistim, ki ne vedo?«
Allahov poslanec, mir z njim, pravi: »Iskanje znanja je dolžnost vsakega muslimana.«
Zato, da bi vsak posameznik vedel, katere so njegove pravice in obveznosti in bil miren in spokojen.
Spodbujanje varovanja okolja in tistega, kar je v njem. Muhammedove, mir z njim, usmeritve in podučevanje opozarjajo z najstrožjim opozorilom pred poigravanjem z vsem, kar koristi ljudem in džinom (nevidnim duhovnim bitjem) v okolju, ker tisto, kar obstaja v vesolju je last vseh in ni posebej določeno samo za eno skupino in ne druge. Tako je islam prepovedal vsa dejanja, ki so lahko vzrok za povzročitev okoljske škode na Zemlji, zaradi govora Vzvišenega Allaha: »In ne širite zla po Zemlji zatem, ko je že vzpostavljen red, in molite se Mu s strahom in hrepenenjem! Allahova milost je zares blizu dobrodelnikom.«
In govorom Vzvišenega: »In ko se obrne stran, si prizadeva širiti pokvarjenost po Zemlji, uničevati posevke ter zarod. Toda Allah ne mara pokvarjenosti. In ko mu je rečeno: "Boj se Allaha!", ga prevzame ponos do greha. Njemu pripada Pekel, kako slabo je to končno bivališče.«
•    Poziva k prizadevanju (aktivnosti) na Zemlji in izkoriščevanju tistega, kar ona ima (vsebuje) zaradi splošnih koristi. Vzvišeni Allah pravi: »On vam je Zemljo prikladno naredil in hodite po njenih predelih in hranite se s tem, kar vam On daje. Po oživljenju boste odgovarjali pred njim!«
•    Poziva k boju proti opojnim sredstvom in narkotikom, ker Vzvišeni Allah pravi: »O, vi, ki verujete! Hamr (opojne pijače ali sredstva), igre na srečo, žrtveni kamni, vedeževalske puščice so gnusne stvari, delo satana. Zato se izogibajte temu, da bi lahko bili uspešni.«  
•    Poziva k varovanju človeškega dostojanstva in premoženja, Vzvišeni Allah pravi glede pravice človeškega dostojanstva (časti):
 »Ne približujte se nečistovanju, zakaj to je razvrat in zlo početje.«
In Vzvišeni Allah pravi: »Tisti, ki okrivijo poštene žene, pa tega ne dokažejo s štirimi pričami, naj prejmejo osemdeset udarcev z bičem! Nikdar več jim ne dovolite pričati, kajti to so hudodelci.«  
Grozi in ustrahuje tistega, ki ima rad širitev nemoralnosti v družbi z bolečim mučenjem in kaj meniš potem o tistem, ki si prizadeva v širitvi, olajšanju poti in pomaganju nemoralnosti. Vzvišeni Allah pravi:
»Tisti, ki radi poslušajo nesramne klevete o vernikih, čaka huda kazen na tem in onem svetu. Allah vse ve, vi pa ne.«
Glede pravice premoženja, Vzvišeni Allah pravi:
 »Ne jejte imetja drug drugega po krivici/…/.«
In Vzvišeni pravi: »Pri merjenju dajajte polno mero in tehtajte s točno tehtnico! Tako je bolje in posledice so boljše.«
In Vzvišeni pravi: »O vi, ki verujete! Bojte se Allaha in opustite, kar je ostalo od obresti, če ste pravi verniki. (278) Toda če tega ne storite, bodite prepričani, da boste v vojni z Allahom in Njegovim poslancem. Če pa se pokesate, vam pripada glavnica vašega imetja; ne delajte krivice in tudi vam se ne bo delala krivica.«
•    Spodbujanje na izgrajevanje vsega tistega v čem je splošna korist in njegova korist se vrača sami družbi. Poziv k skrbništvu sirot in tistih, ki nimajo družine, Vzvišeni Allah pravi:
»In ne približujte se imetju sirote, razen z najboljšim namenom /…/.«
Allahov poslanec, mir z njim, pravi: »Jaz in skrbnik sirote bova v Raju tako (blizu). In je pokazal s kazalcem in sredincem in jih malo razmaknil.« Navaja El-Buhari
•    Poziv k odpravljanju lakote z vsemi možnimi sredstvi, Vzvišeni Allah pravi:
 »In zakaj on ni premagal veliko težavo (vzpon)? In kaj ti misliš: kaj je velika težava (vzpon)? Sužnja osvoboditi iz suženjstva ali v času lakote, nahraniti.«
•    Poziv k osvobajanju sužnjev, Allahov poslanec, mir z njim, pravi:
»Kdor bo osvobodil sužnja vernika, bo Allah za vsak njegov (sužnjev) del telesa, osvobodil tudi njegov del telesa od ognja, osvobodil bo celo njegov spolni organ za njegov (sužnjev) spolni organ.«

 

ISLAMSKA ETIKA POZIVA K MIRU

Islamska etika ukazuje vse tisto, v čem leži sreča za človeško družbo in prepoveduje vse, kar lahko povzroča sovraštvo, nestrpnost in mržnjo v družbi. Če se bo ta etika prakticirala in se bo skladno z njo delovalo, bo širila spokojnosti in varnost v družbi. Islamska etika je široko in razvejeno področje, njena načela pa so, da vse kar vznemirja ljudi od besed in dejanj, spada v slabo etiko, ki je prepovedana in s katero Allah ni zadovoljen. Tisti pa, ki ima te lastnosti, bo izpostavljen velikemu sovraštvu ljudi na tem svetu in Allahovi kazni na onstranstvu, zato je naš Vzvišeni Gospodar prepovedal krivičnost in zatiranje, to pomeni v širšem pomenu napad na drugo osebo z besedami ali dejanji ter odrekanje pravic tistemu, ki mu pripadajo, ker Vzvišeni Allah pravi: Reci: »Moj Gospodar je prepovedal le razvrat, tako javni kot tajni, greh in nepravično napadanje/…/.«
V hadisu kudsijju  Vzvišeni Allah pravi: »O moji sužnji, resnično sem prepovedal krivičnost (nasilje) Sebi in jo naredil prepovedano med vami, zato ne delajte eni drugim krivico (nasilje).«
Ukazal je da se pomaga tako nasilnežu, kot tudi tistemu, ki mu se je naredilo nasilje. Allahov poslanec je dejal: »Pomagaj svojemu bratu nasilnežu ali tistemu, ki mu se je naredilo nasilje.« Neki človek je rekel: ‘O Allahov poslanec, pomagam mu, če se mu je storilo nasilje, kako pa naj mu pomagam, če je nasilnež?’ On(mir z njim) je dejal: »Preprečiš ga ali mu prepoveš to nasilje in to je pomoč njemu.«
Po drugi strani pa islam ukazuje absolutno pravičnost v govoru in dejanjih tako do sebe kot tudi do drugih, Vzvišeni Allah pravi: »Allah zahteva, da spoštujete pravice vsakega človeka, da z bližnjim delite imetje; prepoveduje pa razvrat, vse, kar je odvratnega in pa nasilje. Svetuje vam, da sprejmete nauk.«
Zahtevana pravičnost je v stanju zadovoljstva in v stanju jeze, tako glede muslimana in tudi nemuslimana. Vzvišeni pravi: »/…/ in naj vas sovraštvo do nekega naroda ne zanese, da ne bi bili pravični. Bodite pravični, to je bližje bogaboječnosti.«
In ne samo to, ampak je šel daleč od tega ter spodbuja, da se na slabo odvrne z dobrim, zato da bi se združila srca in izbriše tisto, kar se je vsadilo v njih od sovraštva. Vzvišeni pravi: »Zlo povrni z dobrim, pa bo tvoj sovražnik naenkrat postal tvoj pristni prijatelj.«

 


ZAKLJUČEK

Na koncu te knjižice, ki v povzeti obliki, obravnava stališče islama glede zastraševanja (terorizma), moram resnično priznati, da tej temi nisam dal popolno pravico, zaradi občutljivosti te teme, ampak sem dal le splošne nakaze in namige o stališču islama glede tistih, s katerimi se on razhaja (v verovanju) in njihovih medsebojnih odnosih na področju splošnih interesov, grajenih na ljubezni dobrega do vseh ljudi.
Od najtesnejših vezi verovanja v islamu je ljubezen v imenu Allaha in sovraštvo v imenu Allaha in ne zaradi interesov, muh in strasti.
In ko se oseba razjezi, njegova jeza ni zaradi njega osebno, ampak se bo razjezila zato, ker je v tej stvari površnost v uresničevanju Allahovih ukazov ali pa zato, ker si nekdo drzne delati tisto, kar je Allah prepovedal, Vzvišeni Allah pravi:
»Bodi odpustljiv, zapoveduj dobro in izogibaj se nevednežev.«
Kako lepa je vera islam. In to zaradi Allahovega nebeškega nauka, ki vodi ljudi iz čaščenja ljudi k čaščenju Gospodarja ljudi ter jih vodi iz tèma neverstva in mnogoboštva v svetlobo islama, Vzvišeni Allah pravi: »Allah je zaščitnik tistih, ki verujejo, vodi jih iz tèma v svetlobo. Zaščitniki tistih, ki ne verujejo, pa so taguti (vse kar se časti poleg Allaha); vodijo jih iz svetlobe v tème. Takšni so pripadniki Ognja, v njem bodo večno. «
Islam vzgaja svoje slednike, da delajo dobra dejanja vsem ljudem in tako se uresničuje družbena pravičnost v družbi. Vzgajaja jih, da imajo radi dobrodelnost in tako se varujejo dostojanstva (časti) in žaščitijo pravice ljudi. Vzgaja jih na ljubezni strpnosti (tolerance) in odpuščanju in tako se med njimi doseže združevanje, ljubezen in naklonjenost.
Vzgaja jih na spoštovanju Allahovih svetih zapovedi in tako se bo pridobila varnost v družbi v kateri bo, vsak posameznik v njej, živel varno glede svojega življenja, časti in premoženja. Prav tako jih vzgaja na ljubezni do drugega ter odstranja egoizem in tako se uresničuje socialna solidarnost med člani družbe; starejši je usmiljen in prijazen do mlajšega, mlajši spoštuje in ceni starejšega, bogati pomaga lačnim, revežem in potrebnim, tako se uresniči povezanost oz. kohezivnost o kateri nas je obvestil Allahov poslanec, mir z njim, v njegovem govoru: »Primer vernikov v njihovi medsebojni naklonjenosti, milosti in nežnosti je podobno enemu telesu, če en njegov del zboli, potem tudi preostale dele telesa prizadene nespečnost in vročina.« (Navaja Muslim)
Upam, da bo ta knjižica bila vodič iskalcem resnice, tistim ki hitijo k uspehu v Raju in večnem uživanju, ki težijo k njihovi rešitvi pred večnim mučenjem v Ognju. Resnično je stvar zelo resna in nevarna, vsak med nami pa je spoznal, da je zadnja stvar na tem svetu smrt in če bi se stvar zaustavila le pri tej meji (smrti), bi bila nesreča olajšana, ampak tisto, kar pride po njej je veliko hujša stvar. Mi kot muslimani verjamemo v ponovno oživljanje po smrti in verjamemo v nagrajevanje in obračunavanje za dejanja (po oživljanju), verujemo v večno, brezkončno življenje v Raju ali pa v Peklu.
Tisti, ki bo predan (musliman) in bo delal dobra dejanja, bo za ta dejanja nagrajen in po Allahovi milosti vstopil v Raj. Tisti pa, ki bo delal slaba dejanja, ki vključujejo kršenja pravic drugih ljudi, bo moral poravnati le-te, če pa bodo kršene pravice do Allaha, bo on pod Njegovo volja, lahko ga bo kaznoval ali pa se mu usmili. Tisti pa, ki se obrne stran od islama in umre na neverstvu in mnogoboštvu, mi verjamemo, da bo on večno v Ognju, zato je potrebno, da vsak razumen človek izbere sebi pravilno pot in išče resnično vero, ki svojega slednika vodi k uspehu (rešitvi) in zmagi, ki privede v Raj in večno srečno življenje in to sta le dve poti, tretja ne obstaja.
Naj je najboljša molitev in pozdrav na tistega, ki je poslan kot milost vsem svetovom, našega poslanca in glasnika vere Muhammeda, njegovo družino, prijatelje in vse tiste, ki sledijo njegovo napotilo in hodijo po pravilni jasni poti vse do Sodnega dne.

 
WWW.ISLAMLAND.COM